6. Vetrov tek

Ruše 05.04.2014

Pa smo zakorakali v prvi tek pokalnih tekov. Prvi je vsaj kar se mene tiče, drugi so mogoče pričeli tudi že kaj prej, vendar po Štajerski in Koroški je bil tole začetek. Za letos je nekako padla odločitev, da si malce ogledam še ta konec naše lepe deželice, zraven pa še naberem nekaj tekov.
Za prvič se je bilo treba podati v okolico Štajerske prestolnice in sicer v Ruše, kjer so pripravili 6. Vetrov tek. Ja pa ni bilo vetra, čeprav so nekateri leteli kot veter, ampak ime je dobil tek po sponzorju in sicer je pokrovitelj hotel Veter. In ko sem takole na glas razmišljal, kje bom letos nastopal, je to slišal še gospod Edvard Doljak in kaj kmalu je izračunal, da lahko tudi on nabere potrebno število tekov. Tako se mi je pridružil že na prvem teku in skupaj sva jo odrinila.
Dobri dve urici vožnje in že sva bila na kraju samem. Že kar precej tekačev je bilo srečati na poti v okolici hotela, pred hotelom pa je bila precej gužva. Vsake toliko časa je pričelo rahlo deževati, pa je zopet ponehalo, ampak to ni nič vplivalo na udeležbo. Mlajši so imeli tek pred nami in so se že pridno razgibavali, medtem ko smo ostali še čakali v vrsti za številko.

Čeprav sem v teh koncih pričakoval le nekaj znanih obrazov, sem bil presenečen saj sem jih poznal veliko več. Presenečen pa sem bil tudi nad tekači v moji skupini, saj so se za ta pokal odločili tokrat vsi tahitri še iz drugih koncev. No tudi v skupini Edvarda ni bilo kaj dosti drugače, tako sva tarnala drug drugemu. Ampak nič zato, imava pa vsaj izziv, da odtečeva kar se da najhitreje.
Tako smo se kmalu postavili v vrsto in čakali na znak za začetek.

Kot na večini tekov je tudi tu problem ozke ulice za začetek teka. Ogromno število tekačev, ki bi vsi bili radi prvi, se usuje v ozko ulico in kaj hitro se zgodi kaj neprijetnega. Na žalost se je to tokrat zgodilo. Že po nekaj metrih se je mlajša tekačica iz Sevnice zapletla in padla po cestišču. Težko je takole v gužvi hitro vstati, kakor tudi preprečiti da te pohodijo, kar se je verjetno tudi zgodilo in upam da jo je odnesala brez kakih hudih poškodb.
Seveda se tekači nismo ustavljali, ampak smo  nadaljevali vsak v svojem ritmu. Asfaltne ceste je kmalu zmanjkalo in naprej je bilo treba po makadamu. Izbral sem si zajca, a mi je že v prvem kilometru pobegnil.  Na drugem kilometru, kjer smo obrnili nazaj je imel že kar lepo prednost. Mimo mene je steklo še nekaj tekačev, pa sem med njimi izbral novega zajca in mu sledil.

Na polovici našega vračanja, smo pretekli še en krajši rokav, nato pa nazaj proti cilju. Začutil sem nekaj moči in zdelo se mi je da imam prepočasnega pred sabo. Začel sem tuhtati  ali naprej, ali naj držim njegov tempo. To sem tuhtal vse do cilja, vendar je bilo časa še dovolj, saj je bilo treba še en krog odteči.  Takoj po obratu sem prehitel in kar bo pa bo. Čutil sem korake za sabo, vendar nisem imel za mar. Na istem mestu kakor v prvem krogu, me prehiti tudi tokrat, vendar neki drugi tekač.  Pa sem imel zopet zajca.

Držal sem tempo nazaj do konca rokava, pa ne samo držal ampak sem malce tudi pospeševal. A pospeševal je tudi tekač ki sem ga lovil in kar nekaj časa sva tekla skoraj z ramo ob rami. V takem tempu sva se precej približala že tekaču pred nama, zato sem se odločil, da zadnji kilometer še malce pospešim, pa kolikor zdržim, zdržim. In sem šel naprej, čeprav mi je kar pridno sledil. Nekaj deset metrov pred ciljem sem se že čisto približal naslednjemu, zato sem jo ubral s šprintom proti cilju. Ravno pravi čas sem pričel z finišem, tako da ko sem ga prehitel, ni imel časa potegniti tudi on. Tako sem se v cilju znašel 7 sek pred njim, zasledovalec pa je zaostal še sekundo več.

Precej izmučen ampak zadovoljen nad razpletom, sem tako v cilju pogledoval, kdaj se prikaže v cilju tudi Doljak In se je kmalu za mano, vendar je bil videti malce manj izčrpan. Nekako zadovoljna oba, sva nestrpno pričakovala kakšni bojo rezultati. Med tem sva še pospravila malico, ki jo je pripravil organizator, nato pa pregled rezultatov.
Pod zaporedno številko 15, je bil zapisan Stanislav Kralj s časom  30:52, kar je zadostovalo za 3. mesto v skupini. Edvard Doljak pa je bil zapisan pod številko 53, s časom 36:37, kar je  zneslo za nehvaležno četrto mesto.

Seveda se mi je nasmehnilo, ko sem prejel medaljo okoli vratu, še posebej zato, ker sta oba tekača katera sem prehitel v zadnjih metrih, pripadala moji skupini. Kot bi me neki sedmi čut vodil in tiščal mimo njiju naprej, pa izplačalo se je. Če bom imel takšno srečo vselej, bom z veseljem zopet zakorakal  v Štajersko Koroški pokal.
Pot domov tako ni bila nič dolgočasna in tiste dve urici so minile kot bi mignil.  Seveda sva si imela kaj povedati in o čemu razpravljati, saj je podobno dirko imel tudi Edvard. Tako si včasih človek zaželi, da bi bila pot malce daljša, da bi lahko predebatiral več. Pa tudi za takšne stvari bo še čas.