DM tek za ženske

Ženske smo tekle. Spet. V Ljubljani. Množično. Ja, priznam, že cel mesec nazaj. Ampak tajnica se je malo ulenila za tipkanje, zato piše z zamudo.

Torej, DM je ponovno organiziral tek za ženske. Tokrat smo bile modre. Svetlo modre. In smo preplavile Tivoli. In vreme je zdržalo in ni deževalo in je bilo celo nekoliko hladno zjutraj. A smo se kmalu ogrele.

Za Matickove predstavnice se nas je z mojim avtom v Ljubljano odpeljalo 5. Khm, no ... o tej številki lahko povem to, da sva dve krvni in klubski Matickovi, dve sta samo krvni (in še ne klubski), ena je pa tista, ki ve, da je z Matickovimi dekleti fajn iti naokoli. :)

V Ljubljani smo se malo razgledale po stojnicah, ki so jih pripravili sponzorji, pojedle zajtrk in se razporedile na startne pozicije.

Barbara in Mojca sva odtekli 10 km, Renata, Ingrid in Tamara pa 5 km. Sem pa prepričana, da bi se še kakšna simpatizerka nas, taoranžnih, našla v nepregledni množici tekačic.

Kot vsako leto smo se iz Tivolija podali v hrib, Čuki so nas pospremili na pot (in pričakali v cilju). Ko smo zlezle nekam gor na Rožnik, smo se spustile do ZOO in nato po cesti nazaj proti Tivoliju. Letos je bila sprememba v teku na 5 km, zato so se nam tekačice iz krajše proge pridružile na 8 km, kjer je manjši hrib. In tako je nastal hud tekaški zamašek, ko smo se vse skupaj zataknile, ker je precej žensk hodilo in to ne ob robu proge.

Skratka, v primerjavi s prejšnjimi leti je na koncu proge prava zmešnjava. Pa pustimo zdaj to. Odtekle smo, počutile smo se odlično, dobile smo makarone, se malo posončile in odpravile proti domu.

Prijetno sobotno dopoldne, ki smo ga zaključile še s pijačko/sladoledom. Pravijo, da je DM tek ena sama gneča in bedarija. To pravijo tiste, ki ne grejo. Tiste, ki gremo, pravimo, da je ena sama gneča, ampak zanimivo. Da je fajn biti del velike skupine, ki miga. In da je fajn ohranjat tradicijo, če je tvoj prvi uradni tek DM-ov in greš potem vsako leto v istem paru na tek. Ker je pač tradicionalen. In ker so "švic" majčke vedno dobrodošle, pa vrečka kozmetike je tudi uporabna stvar. ;)

Še naši rezultati:

10 km
Barbara Vidic - 50.56; v kategoriji 98. mesto od 592
Mojca Vidic - 56.18; v kategoriji 349. mesto od 823

5 km
Tamara Hercigonja - 40.08; v kategoriji 695. mesto od 1339
Renata Turk - 40.09; v kategoriji 624. mesto od 1307
Ingrid Kralj - 41.50; v kategoriji 886. mesto od 1339

Naslednje leto spet? Najverjetneje ja. :)

3. Dobrodelni tek migaj z mano Velenje

Velenje 07.06.2014

Pa smo dočakali tudi malce več sončka, za katerega smo prosili kar nekaj časa. Sedaj ga je pa kar naenkrat bilo preveč, seveda če je treba po vročini  odteči 8 km. Ampak mi se ne damo, pa še za vse je enako. Tokrat smo nadaljevali Štajersko Koroški pokal.
Trije Maticki smo se počasi majali proti Velenju. Tokrat se je Stanetu in Markotu pridružil še Mirko in takoj je bilo bolj veselo med potjo in ko smo prispeli, je bilo še vse v znamenju priprav.

Baloni so se napihovali, napovedovalec je neutrudno nagovarjal tekače in vse ostale. Potekalo je skupno ogrevanje, pa še kaj bi se našlo v letnem gledališču, kjer je bil postavljen tabor.
Tokratna proga je potekala okoli Škalskega jezera in nam vsem nepoznana. Sicer sem v teh koncih že tekal moj najhitrejši krog, vendar je tisto bilo okoli Velenjskega jezera, ki leži nekaj deset metrov zraven. Časa smo imeli za manjši ogled, nato pa se je velika množica tekačev pričela zbirati pod balonom.

Še strel in že smo bili v prvem krogu. Ja proga je namreč speljana v treh krogih. Prvi je malce manjši in obtečemo manjši gozdiček, travnik in se ob jezeru vrnemo na startno ciljno mesto.  Za začetek je kar manjši klanec, ki se vleče vse do konca gozdiča, nato se spusti proti jezeru in ob njemu nazaj, pa v drugi krog.

In zopet v klanec, pa naprej v spust, vendar ne proti jezeru, temveč se nadaljuje krog še okoli jezera. V večjem krogu pa se najde še kar nekaj klancev in spustov, kateri so kar precej zahtevni. K težavnosti je pripomogel še sonček, ki je pričaral verjetno letošnji najtoplejši dan.  Sicer postojanka z vodo nekje na polovici kroga, da se malce ohladimo in gre potem nekoliko lažje naprej. Proti koncu kroga še nekaj ravnine in šikana pred ciljno ravnino.

Potem pa še en veliki krog. Še enkrat preteči vse klance in spuste, pa obenem še obdržati hitrost, ali še majčkeno dodati morda. Ne vem ravno, ali je šlo meni dobro, ali pa je imel moj tekmec slab dan, saj ga kar ni bilo mimo mene. Na vsakem teku je že v začetku šel mimo in tudi v cilj prišel veliko pred mano, tokrat pa je bil vseskozi nekoliko za menoj. Malce tudi zato sem zadnji krog probal teči čim hitreje. Ker me ni ujel do vrha zadnjega klanca, sem bil že skoraj siguren da tokrat uspem. In tudi sem. V cilj sem prisopihal nekoliko pred njim, kar je zame velik uspeh.  Tudi Marko in Mirko sta pridno tekla in tudi dosegla odlične čase.

7. Kralj Stanislav   32:09    1.v  skupini

19. Bučar Marko   35:42
38. Šuštar Mirko   44:41    2.v  skupini

Izžrebali so tudi nekaj nagrad in tokrat je bila sreča na naši strani. Nekoliko smo se tudi okrepčali in zabavali, saj so pripravili kar zanimiv program.Mogoče je pripisati uspeh tudi ritmu mladosti, ki so ga pričarala drzna dekleta radia Antena.

Ne smem pa pozabiti, da je bil tek tudi dobrodelen.
Z štartnino so namreč zbrali 1.160.00 €, ki so jih namenili za štipendiranje otrok obolelih za rakom. Kaj več si lahko preberete tukaj, vesel pa sem da smo del te dobrodelnosti bili tudi Maticki. Se vidimo na naslednjem teku!

9. tek na Gorjance

Pendirjevka 25.05.2014

Pa je prišel na vrsto tudi "domači" tek, čeprav ga pripravljajo športni kolegi iz Šentjerneja. Nekako je najbližje in najbolj v domačem okolju, je pa še daleč od tistega, da bi bil tudi najlažji. Malce je otežen tudi zato, ker ni speljan v krožni progi, pa je zato treba nekaj napora še po samem teku.
Nekateri se takih tekov izogibajo, ker imajo v naslovu "na" in tokrat so imeli še dober razlog za to. Jaz sem se vseeno podal v Gorjanske gozdove. Tokrat sem razmišljal kako bi potem najhitreje prišel do avta, pa sem se zapeljal na polovico proge, parkiral lepo v senci gozda, (vsaj jaz sem tako mislil) ter za ogrevanje odrinil tri kilometre do starta.
Tam je bila že pisana druščina tekačev, med katerimi se je našlo tudi nekaj Matickov. Na mostu in za njim se nas je nabralo nekaj več kot sto in se veselo zapodili v breg. No veselje je minilo prav kmalu, oziroma nekje na Škofovki. Do tu sem nekako držal "zajca", pa je bil prehud in sem potem še komaj tiščal naprej. Malce olajšanja je, ko zaviješ proti Miklavžu in veš da je pred tabo le še kilometer, pa čeprav je še nekaj klanca vmes.
Najlepše pa je preteči tisti zadnji klanec, kjer je

Tu te pričakajo glasni navijači, katerih nekaj se najde tudi med potjo in pa seveda tudi že veliko tekačev, ki se že hladijo v senčeci. Tudi jaz sem malce posedel, nekaj popil, nato pa se odpravil do avta, dokler se nisem še preveč ulenil.

Sem bil nazaj z avtom kot bi mignil, ker sem imel samo tri km do njega, vendar se nisem kaj dolgo zadrževal, saj bi že moral biti na drugem koncu. Le toliko sem prišel, da sem pokukal v rezultate.

9. Bučar Gregor  31:08  4. v B

14. Kralj Stanislav  32:12  2. v E

27. Bučar Marko   34:11  9. v B

29. Mikolič Silvo   34:25  2. v G

62. Lukšič Andrej  38:29  9. v D
72. Šuštar Mirko   41:18   4. v I
95. Škoberne Nina   48:25    3. v A

Direktorjev dan

Danes je naš direktor obrnil eno številko ... pa ne tako za medalje ali stopničke, ampak tako, da mu od danes štejemo eno leto starosti več. :)

Vse najboljše in naj bo še veliko uspehov, nasmehov in predvsem dobre volje! Na tekih in vsepovsod drugod, kamor te nesejo noge, avto, traktor, kombanj ali balirka. :)

Radi tečemo v tvojem klubu. Ker je preprosto najboljši!

14. gorski tek na Naravske ledine

Kotlje 11.05.2014

Pa smo malce napredovali tudi v Koroškem pokalu. Napredovali v smislu odtečenih tekov, ne pa tudi v izboljšanju uvrstitve proti vrhu pokala. V njihovem repertuarju je kar precej takih za spoznanje težjih tekov in če hočeš izpolniti pogoj, se je treba spopasti tudi z takimi. Pa ni tako hudo, slabše je tisto ko se je treba voziti tja cele tri ure, ali pa še več na kaki tek.

Tokrat sva se podala v tiste konce dva tekača, medtem ko bo tretji zaradi obveznosti izpustil nekaj tekov. Tako sem se podal do Markota, presedel v njegov avto in odbrzela sva proti koroški. Jaz sem še malce dremal, pa je vožnja minila malce hitreje, pa še zanimiva je bila v zadnjem delu, saj sva ubrala tisto ; "spoznavaj svet in domovino".  Marko je imel vključeno navigacijo in ta naju je peljala preko Socke in Vitanja, do Mislinje, pa sva se kar prepustila vodenju. Pa sem bil spet v krajih, ki mi do sedaj niso bili prav nič poznani.

Mi je bilo pa poznano, ko sva prispela v Kotlje. Tu sem bil že nekaj let nazaj, pa mi je zadeva poznana. Tako sva najprej opravila prijavo, nato pa jo z avtom mahnila dobre tri kilometre po progi navzgor.  Tu ni organizacije prevoza za v dolino, pa sva si skrajšala povratek, del pa uporabila za ogrevanje.  Časa je bilo dovolj, zato sva tisti strmejši del prehodila, zadnji kilometer pa sva stopila malce hitreje do starta.

Kar precejšnje število tekačev, še posebej veliko iz sosednje Avstrije. Mogoče celo več kot domačinov in ni čudno, da naju je organizator pričel nagovarjati po nemško. Naju je kar med sosede pomešal.  Potem smo jo pa mahnili proti cilju. Prvi kilometer je skoraj ravninski, drugi se nekoliko dviguje potem pa kake tri kilometre  še nekj več klanca. V zadnjem delu je nekaj gor nekaj dol in spust do koče kjer je cilj.

Kar nekaj sem tuhtal kako naj to zadevo odtečem, pa nisem mogel prave pogruntat. Da bi držal Kuharja je nemogoče, to sem vedel, ostale pa ne poznam toliko. Po ravnini bi ga mogoče še kako lovil, v klanec pa niti približno ne. Vseeno pa sem probal. Ušel mi je že v tretjem kilometru, potem pa sem probal priključiti naslednjemu, ki je šel mimo mene. Tudi potem so mi ušli še nekateri v najstrmejšem delu, potem pa sem se nekako našel svoj tempo. Proti cilju sem že kar malce pričakoval za sabo tudi Markota, ki je pravi maček za klance, vendar je prekratko za njega in je ostal nekoliko zadaj.

Pa ni bil veliko zadaj. Komaj sem si postregel z čajem, pa je bil v cilju tudi on.  Nisva se obotavljala kaj veliko, ampak sva jo takoj ubrala nazaj v dolino. Nekaj se je že silil dež, pa je bilo treba čim poprej do avta, predno se ohladiva. Medtem ko sva jo ubirala v dolino, so jo še zadnji tiščali v breg. Se je skoraj bolj vleklo nazaj v dolino , kakor poprej proti cilju. Pa se je vse sešlo brez dežja in kmalu sva bila nazaj z avtom. Tu so že imeli izobešene rezultate, v katere sva na hitro pogledala, nato pa si privoščila okrepčilo ki so ga pripravili. Meni nič kaj po okusu, saj je bilo vse preveč zelenjave in še predno sem nekoliko prebral tisto reč, so že pričeli z podelitvijo.
V cilj sem nekako prikolovratil kot 13. z časom 44:39 in v skupini pristal na 4. mestu in tako za nekaj pikic padel iz zmagovalnega odra, medtem ko je Marko Bučar kot 21. z časom 47:06 v svoji skupini pometel z konkurenco.

Potem pa kar se da hitro proti domu. No ne ravno brez kakega okrepčila, tega sva posrkala v prijetnem lokalu v dolini, katerega lastnik je moj prijatel, katerega pa ni bilo doma, da bi kako možakarsko rekli. Sva pa z kelnarco malce pokramljala, potem pa pot pod noge za Dolenjsko.

8. Urbanov tek v Metliki

Metlika, več kot 14 dni nazaj. 8. Urbanov tek. Ta objava bo malo subjektivno obarvana. Subjektivno glede na avtorico besedila - Barbi, ki je tekačica skoraj samo še na tekaških prireditvah (Ampak ima namen to spremeniti. Bolj pridno bo tekla. Res!). :)

Metlika in majski tek v Metliki je zame eden tistih, na katerih vedno znova ugotovim, da se zimska tekaška lenobnost še vedno pozna. V Metliki je pač tek precej v hrib. Precej. Ja, priznam, je tudi precej v dolino. Precej. Ampak mene bolj zmoti hrib. Tisti hrib, za katerega se vsako leto odločim, da se ga naslednje leto lotim bolj pripravljena in ga pretečem v celoti. Šment, v preteklih 3 poskusih še ni uspelo ... če je morda letos, izveste nekje proti koncu tega razglabljanja o metliškem teku. :)

Torej, da ne bom krivična in pisala samo o teku, moram povedat, da je Urbanov tek del Vinske vigredi. Tam nas vedno pričakajo dišeče belokranjske pogače, sveže jagode in češnje, mladi harmonikaši, vinska kraljica, Vinko Grozdek in seveda vino. :) Posledično gremo tradicionalno po teku še na kozarček rumenega muškata k Prusu. Vsako leto. V šali (v kateri je tudi precej resnice) pravim, da se samo za kozarček muškata splača odlaufat Urbanov tek. :D V resnici se grem vsako leto borit sama s sabo in že prej opevanim klancem.

Še enkrat poudarjam, da je to moj subjektivni zapis. Namreč vsi tekači našega kluba nimajo teh bojev s klanci, ker so nekateri ljubitelji klancev in se z njimi spoprijemajo tako, da ga prehodijo in svojo ljubezen do teh klancev izkazujejo dalj časa. Spet drugi hribov ne marajo preveč in jih kar na hitro pretečejo. Nekateri se pa pač z njimi borimo. Prej omenjeni ljubitelji klancev in mi, borci, si radi rečemo rekreativni tapočasni, a vztrajni tekači. :)

Skratka, tudi letos smo tekli v Metliki. Da ne bom predolga z mojim dolgovezenjem, bom kar povedala, da sem zadovoljna sama s sabo in svojim tekom. Res, da me je 77-letni tekač po 2-letnem tekaškem premoru prehitel, ampak pustimo te podrobnosti. Raje naj povem, da sem letos prvič pretekla cel Urbanov klanec! Bravo, jaz. In posledično malenkost izboljšala čas. In dokazala, da trening ni vse (čeprav na tem mestu priznavam, da je trening zelooo veliko), ampak ima pomembno vlogo tudi trma. Tako. Da veste. :)

Ostali se sicer lahko hvalijo z medaljami in res lepimi časi, ampak moj je boljši kot moj lani in čeprav ni ne stopničk, ne medalje, je zame to uspeh. In zame je to vse, kar šteje. Za klubski lesket pa skrbijo drugi in zdaj vam predstavljam vse ... od tahitrih Matickov, do talepih Matickov(ih). :D

Aja, razporedila sem nas po hitrosti, ne lepoti, da ne bo pomote. :P

6. Stanislav Kralj, 35.52, 1. v E

9. Srečko Šimec, 36.35, 2. v E

20. Silvo Mikolič, 38.21, 2. v G

27. Marko Bučar, 39.04, 8. v B

52. Andrej Lukšič, 41.56, 8. v D

91. Vesna Oražem, 48.44, 4. v C
105. Barbara Vidic, 49.55, 11. v B
114. Mojca Vidic, 55.18, 4. v D
118. Nina Škoberne, 56.43, 3. v A

Mimogrede, teklo je 125 tekačev in tekačic in ker nimamo klubskega fotografa, žal nimamo fotk vseh tekačev (oziroma tekačic). Društvo Marathon nas ali ne želi fotkat ali ne želi objavljat. :)
Se opravičujem, sem našla še eno Matickovo tekačico na slikah. Ravno toliko, da je ujeta pikica oranžne. :)

Čestitke vsem, od zadnjega konca naprej. :) Enkrat za spremembo. :)
Aja, drugo leto pridemo spet. Vsaj na muškat, če ne drugega. ;)

58. Tek trojk

Ljubljana 10. 05.2014

V naši prestolnici pa je večkrat živahno tako ali drugače, pa tudi tekaško. V začetku maja se vsako leto, tokrat že 58. zapovrstjo, formirajo tekaške trojke in obtečejo Ljubljano.  Na izbiro sta dve progi. Prva je v dolžini 12, 5km, druga pa v razdalji 29 km. S slednjo sem se srečal dve leti nazaj, tokrat pa sem ubral krajšo.
Sprva nisem načrtoval tega teka, a je splet okoliščin nanesel tako, da sem se teka udeležil.  Trojko v mešani zasedbi je formirala Barbara Pirh iz radija Veseljak in zraven povabila Markota Bučarja, kateri se je z veseljem odzval. V zadnjem hipu pa je odpovedal tretji tekač in ponudbo sem dobil jaz. Tako smo se v sobotnem jutru zbrali v Novem mestu in jo mahnili proti prestolnici. Kakšno urico pozneje smo že korakali po ulicah Ljubljane pripravljeni na tekaško preizkušnjo kot "ekipa z nasmehom".

(Tu sem bil jaz tudi fotograf, pa je nasmešek malce čuden. )
Ogromna množica tekačev se je počasi razvrščala na startu za krajšo preizkušnjo, medtem ko so tisti na daljši že švicali na progi. Mi smo ostali kar precej za startno črto in smo jo pretekli 7 min po samem startu. 4500 tekačev je bilo na tisti ozki ulici Kongresnega trga in se je napotila proti Prešernovemu trgu, pa čez tromostovje naprej proti Golovcu. Tisto da smo začeli bolj odzadaj, se je poznalo kar precej. V velikanski gneči se je težko prehitevalo, sploh ker je bilo treba prehitevati kot trojka. Upal sem da se bo gneča kaj zmanjšala, a se je še povečala. Ozka pot na Golovec je bila čisto "zabita", saj so tisti počasni hodili v klanec, pa trije vštric. Nekoliko lažje je bilo potem v dolino in tisti zadnji kilometer po ulicah proti cilju.

Seveda se nam ni šlo ravno za najboljši čas, ampak bolj za tekaško druženje, dobro voljo, užitek, ......In če smo bili ekipa z nasmehom, je bilo treba to tudi upravičiti. Seveda smo bili nasmejani vso pot, pa tudi nekateri drugi so se nasmejali na naš račun, če so le imeli čas opaziti ekipo z nasmehom. No nekateri so tudi malce čudno pogledali, pa nič zato, mi smo vedno za nasmešek in za hece, pa tudi čas 1:09:44 ni tako klaveren in zasedba 97. mesta od 650 mešanih ekip je več kot odlična.
Za vse skupaj gre seveda zahvala Barbari, ki je tudi poskrbela, da se je ekipa znašla kar na nekaj straneh časopisov.
 V reviji Svet 24 smo izgledali takole

v reviji Lady pa takole

 Za nasmešek na lica je poskrbel tudi kupon, katerega smo v cilju zamenjali za karton Radlerja, ki ga podarja pivovarna Union,.katerega je bilo treba takoj probati. Da pa nebi zapustili prestolnico z prevelikim nasmehom na licu, je poskrbelo mestno redarstvo ljubljansko. Za brisalcem avta nas je namreč pričakalo obvestilo o neplačanem parkiranju. Pa nismo bili edini ta dan. Nasmeh na lica je verjetno dobil redar in občinska uprava, saj je lahko napisal kar veliko število listkov. Dobra volja ostaja in drugo leto verjetno spet pridemo.

23. gorski tek na Lisco

Orehovo 02.05.2014


Pa smo opravili z eno najtežjih preizkušenj v Dolenjskem tekaškem pokalu. Tek na Lisco je eden izmed tekov z daljšo tradicijo, čeprav organizator vsako leto pravi da je to zadnji, pa ga naslednje leto zopet organizira. Nima pa le daljši "staž", ampak je vodilni po klancih, saj je višinske razlike kar 830 m + še 80 m spusta na sredini proge.
Medtem ko je večina praznovala praznik dela, smo mi praznovali svoj tekaški dan in se pridno zbirali v Orehovem. No ta dan je praznoval tudi svoj osebni praznik, eden od tekačev iz naših vrst in sicer Marko Bučar.

Marko vse najboljše še na teh straneh in še tako pridno tekaj kakor do sedaj.
V dolini pod Lisco pa je postajalo vse bolj živahno. Kljub temu, da je težji tek, v prazničnih dneh, ko gre vsak po svoje, se nas je na startu zbralo nekaj manj kot sto.  Ko smo se pripravljali za tek, smo pogledovali v nebo, kaj se bo tam izcimilo. Slabo urco pred tekom je namreč pričelo malce deževati in že je kazalo da bo tek v dežju.  Pa so bile naše prošnje uslišane in v petnajstih minutah je dež ponehal in tako je zdržalo do konca teka. Takoj smo se bolj veselo postavili za startno črto in jo mahnili v rahel vzpon. ( vsaj tako piše v razpisu)

Tako je zapisano;
Prve 4 km se rahlo vzpenja,
sledi 1 km spust po asfaltu in nato še 3 km vzpona
mimo vasi Polje, cerkvice sv. Jošta, Lisca-CILJ
dolžina proge 8 km, vzponi 830 m ,spusti 80 m

Ampak jaz sem nekoliko drugačnega mnenja za tisto prvo, ostalo pa je tako kot je. Že na tem prvem delu vsako leto poidejo moči in je treba en klanec prehoditi. Tudi tokrat ni bilo drugače.  Nič drugače tudi ni bilo ob sami progi. Povsod polno navijačev, muzike in spodbujanja, da je kar veselje teči po teh gričih. Tisto veselje poide v zadnjem delu, ko je treba strmo navzgor, je pa zato toliko lepše ko si na vrhu.
In kako smo se veselili na vrhu?

8. Bučar Gregor   49:24  4. v B

15. Bučar Marko  51:10  5. v B

16. Kralj Stanislav  51:30 1. v E

17. Šimec Srečko  52:45  2. v E

23. Mikolič Silvo   53:49   2. v G

54. Lukšič Andrej   1:02:53  5. v D
67. Šuštar Mirko    1:07:36  5. v I

Predstavnice nežnejšega spola so tokrat ostale v dolini, saj se jim nekako ne dopadejo teki "na".  Na pa smo mi ostali še nekaj časa. Uživali smo ob pijači, muziki in sončku, ki je obsijal vrh in seveda čakali na odhod avtobusa v dolino. Za prevoz nazaj v dolino vsako leto poskjrbi organizator, da se nam ni potrebno še nazaj matrati.