Pa smo malce napredovali tudi v Koroškem pokalu. Napredovali v smislu odtečenih tekov, ne pa tudi v izboljšanju uvrstitve proti vrhu pokala. V njihovem repertuarju je kar precej takih za spoznanje težjih tekov in če hočeš izpolniti pogoj, se je treba spopasti tudi z takimi. Pa ni tako hudo, slabše je tisto ko se je treba voziti tja cele tri ure, ali pa še več na kaki tek.
Tokrat sva se podala v tiste konce dva tekača, medtem ko bo tretji zaradi obveznosti izpustil nekaj tekov. Tako sem se podal do Markota, presedel v njegov avto in odbrzela sva proti koroški. Jaz sem še malce dremal, pa je vožnja minila malce hitreje, pa še zanimiva je bila v zadnjem delu, saj sva ubrala tisto ; "spoznavaj svet in domovino". Marko je imel vključeno navigacijo in ta naju je peljala preko Socke in Vitanja, do Mislinje, pa sva se kar prepustila vodenju. Pa sem bil spet v krajih, ki mi do sedaj niso bili prav nič poznani.
Mi je bilo pa poznano, ko sva prispela v Kotlje. Tu sem bil že nekaj let nazaj, pa mi je zadeva poznana. Tako sva najprej opravila prijavo, nato pa jo z avtom mahnila dobre tri kilometre po progi navzgor. Tu ni organizacije prevoza za v dolino, pa sva si skrajšala povratek, del pa uporabila za ogrevanje. Časa je bilo dovolj, zato sva tisti strmejši del prehodila, zadnji kilometer pa sva stopila malce hitreje do starta.
Kar precejšnje število tekačev, še posebej veliko iz sosednje Avstrije. Mogoče celo več kot domačinov in ni čudno, da naju je organizator pričel nagovarjati po nemško. Naju je kar med sosede pomešal. Potem smo jo pa mahnili proti cilju. Prvi kilometer je skoraj ravninski, drugi se nekoliko dviguje potem pa kake tri kilometre še nekj več klanca. V zadnjem delu je nekaj gor nekaj dol in spust do koče kjer je cilj.
Kar nekaj sem tuhtal kako naj to zadevo odtečem, pa nisem mogel prave pogruntat. Da bi držal Kuharja je nemogoče, to sem vedel, ostale pa ne poznam toliko. Po ravnini bi ga mogoče še kako lovil, v klanec pa niti približno ne. Vseeno pa sem probal. Ušel mi je že v tretjem kilometru, potem pa sem probal priključiti naslednjemu, ki je šel mimo mene. Tudi potem so mi ušli še nekateri v najstrmejšem delu, potem pa sem se nekako našel svoj tempo. Proti cilju sem že kar malce pričakoval za sabo tudi Markota, ki je pravi maček za klance, vendar je prekratko za njega in je ostal nekoliko zadaj.
Pa ni bil veliko zadaj. Komaj sem si postregel z čajem, pa je bil v cilju tudi on. Nisva se obotavljala kaj veliko, ampak sva jo takoj ubrala nazaj v dolino. Nekaj se je že silil dež, pa je bilo treba čim poprej do avta, predno se ohladiva. Medtem ko sva jo ubirala v dolino, so jo še zadnji tiščali v breg. Se je skoraj bolj vleklo nazaj v dolino , kakor poprej proti cilju. Pa se je vse sešlo brez dežja in kmalu sva bila nazaj z avtom. Tu so že imeli izobešene rezultate, v katere sva na hitro pogledala, nato pa si privoščila okrepčilo ki so ga pripravili. Meni nič kaj po okusu, saj je bilo vse preveč zelenjave in še predno sem nekoliko prebral tisto reč, so že pričeli z podelitvijo.
V cilj sem nekako prikolovratil kot 13. z časom 44:39 in v skupini pristal na 4. mestu in tako za nekaj pikic padel iz zmagovalnega odra, medtem ko je Marko Bučar kot 21. z časom 47:06 v svoji skupini pometel z konkurenco.
Potem pa kar se da hitro proti domu. No ne ravno brez kakega okrepčila, tega sva posrkala v prijetnem lokalu v dolini, katerega lastnik je moj prijatel, katerega pa ni bilo doma, da bi kako možakarsko rekli. Sva pa z kelnarco malce pokramljala, potem pa pot pod noge za Dolenjsko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar