Radovednost, spoznavanje in novi izzivi me vlečejo naprej in naprej. Tako je letos padla odločitev za tek v Prekmurju in sicer odteči Pomurski pokal. V tem koncu Slovenije imajo predvidenih 16 tekov, odteči pa jih je potebno vsaj 10. Prvi se je pokrival z našim v Zdolah, zato je šel mimo, nasledni pa je odpadel zaradi slabih vremenskih razmer. No v tretje gre rado in se je pričelo.
Da nebi bil sam na dolgi vožnji na drugi konec, je bilo treba najti še kakega kandidata za zraven in našel se je Doljak Edvard.
Njega ni težko prepričati za na kakšen tek, pa še vsepovsod so mu poznani vsi teki in že med vožnjo vse izveš, kaj in kako. Tudi tokrat je bilo tako, le da je sedaj proga nekoliko spremenjena od njegovega zadnjega teka v Murski.
Debele dve uri, pa sva prispela v mestni park in parkirala v senci gozda, ter se odpravila pred mestni stadion, kjer se je vse odvijalo.
Najmlajši so že pridno tekmovali, organizatorji pa so se trudili po svojih močeh na vseh koncih, da spravijo pod streho vse tako kot je treba. Jaz sem se prijavil že preko internet, Edvard pa se je še na samem prijavnem mestu in že sva si lahko ogledala okolico. Najbolj je padla v oči miza na kateri so bili pokali in medalje.
Mogoče pa kaj od tega pride tudi v trajno last, sva si dejala in se pripravila za tek. Za ogrevanje sva se kar sprehodila en krog po sami progi, da se ve kaj nas čaka nekaj minut za tem.
Na startu se nas je zbrala le peščica tekačev. Kar malce čudno, saj smo navajeni na vsaj sto in več, tukaj pa le nekaj več kot 20. Pred startom so nas pošteli, če smo vsi in že se je začelo. Najprej ravnina po gozdu do nasipa, kjer je edini vzpon. Povzpnemo se na nasip in po njemu nadaljujemo do roba gozda.
In zavoj iz nasipa, nekaj metrov tečeš ob gozdiču, nato pa preko travnatega igrišča na drugi konec, kjer se zavije zopet v zavetje gozda.
Sledi še nekaj zavojev po gozdu in že smo tam kjer smo začeli.Ampak ni še konec vsega, treba je narediti še štiri kroge. Pet pretečenih krogov, kar znese dobrih 7 km in potem stečeš v cilj.
Uf, pa je za nami! Slabe pol urice znojenja po vročini in sparini, Doljak pa nekaj več. Izven gozda je namreč bilo precej vroče, po gozdu pa je bilo soprano, da je znoj tekel še kar nekaj časa po teku. Ampak se je splačalo. Če ne drugega vsaj za malice, ki je bila več kot dobra.
In še predno smo uspeli pomalcati, se je že pričela podelitev in tudi tu uspeh ni bil izključen. V svoji skupini sem prehitel vso konkurenco in tako stopil na najvišjo stopnico z časom 28:38.
Tudi Edvard je bil uspešen, vendar za spoznanje manj in je pristal na drugi stopnici z časom 34:44.
Nato so poklicali na stopnice še absolutno konkurenco in na tisto najnižjo pri moških je bil poklican Stanislav Kralj.
Seveda je bilo veselja da je kaj, saj je bila to moja najvišja uvrstitev do sedaj v absolutni razvrstitvi. Seveda je treba za takšen uspeh stisniti za rundo, predno se odpravimo proti domu, nato pa dolga vožnja do doma, ki pa je hitro minila, potem pa hitro k počitku, da se nabere novih moči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar