sreda, 3. junij 2009

Petelinje




Sonček, ki se je sem pa tja skril za oblake, iz katerih je padla tudi kakšna kaplja dežja, je prilezel že visoko pod nebo, oziroma se je pričel že spuščati, ko sva se tistega sobotnega dne z Boštjanom napotila v Petelinjo deželo. Pa ni bila to naša petelinja dežela, ki jo mi kličemo Šentjernej, ampak prav vas Petelinje v bližini Pivke na primorskem koncu, ali bolje rečeno Notranjska. Tudi tu je njihov zaščitni znak ali maskota, ali kako se že temu reče, petelin. Postavljen je bil pred odrom prireditve v družbi še dveh majhnih.
Ja, spet Primorski tek. Bi bilo kar čudno, če ne bi šel v te konce mal potečt. Se ravno ne pokrivajo z dolenjskimi in je to kot en trening potem za Dolenca, vse skupaj pa še za kaj več. Boštjan je moral počakati, da je dobil "smeno" pri varstvu otrok, potem sva lahko vzela pot pod noge. Moram omenit, da je ta dan potekal v Ljubljani tudi "DM tek"in so se ga udeležile tudi Barbara, Mojca in Sabina in bom temu namenil nekaj besed v eni objavi naslednjič.
Na mesto dogajanja sva prišla precej zgodaj, tako da je bilo dovolj časa poleg ogrevanja še za kakšen klepet, preučitev proge , sprehod skozi vas. Sem iskal podatke na večih koncih o Petelinjskem teku, pa so povsod bili drugačni podatki. Nekje je bil podatek, da je dolžina proge 15 km, drugje 11 km, pa spet 12, tako nisva vedela, koliko je sploh za tečt. Ko sva šla skozi vas, sva tudi naletela na oznako proge pri neki hiši, ki je kazala 14 km. Pa sem povprašal, kako je s tem in dobil pojasnilo, da je bila v prejšnjih letih dolžina proge 15 km, sedaj so pa vse skupaj skrajšali na 12. So spustili nekje na sredini proge precej strmi klanec, češ da je bila preveč težavna proga, ali nekaj takega.
Ko smo se ogreli, je počilo in že smo se pognali po asfaltni cesti v rahlem spustu. Nisem imel občutka za brzino in sem se kar prehitro pognal za začetek in prvi kilometer pretekel kot tretji. Toda to me je kaznovalo že v drugem kilometru, ko se je pričel klanec. Kar nekako ni šlo v breg, vsi pa kar mimo mene. No, ne ravno vsi, vseh 200 tekačev pa že ne, a vseeno preveč. Pa se je nekako poravnala cesta in tudi asfalt je izginil, pa še vedno ni bilo, kot je treba. Kilometri so počasi ostajali za nami in sem imel kar malce krize tja do petega kilometra.
Proga je bila precej razgibana. Malce gor, pa dol, pa ravnina, brez pretiranih višinskih razlik, v prijetnem okolju tamkajšnjih vasic. Ob progi je bilo ogromno navijačev, ki so nas spodbujali in nas nekako poganjali naprej. Na polovici proge sem se nekako našel iz krize in poskušal sem držati enakomerno brzino. Tisto kar sem v začetku pohitel, je bilo že zdavnaj zapravljeno in v povprečju sem tekel dobre 4 min/km. Poiskušal sem spraviti na okrogle 4km/min v povprečju in vsak kilometer pogledoval na uro, kako mi uspeva. Pa mi je iz kilometra v kilometer boljše. In smo zavili proti cilju, ki se je v daljavi že kazal, in tudi napovedovalec in glasba iz zvočnika se je že slišala, a je do konca bilo še več kot 2 km. Pri tabli 10 km, se pravi 2 km pred ciljem, je bilo še nekaj zaostanka, proga pa se je rahlo dvigovala. Pridobil bom težko kaj, moram pa vsaj obdržati, sem si dejal, bom pa zadnji kilometer malce pritisnil. In tako je tudi bilo! Rahlo smo se spuščali, do 500 m pred ciljem, nato pa rahlo navzgor do cilja. Izstisnil sem še zadnje moči in po preteku ciljne črte obrnil pogled na uro, v kolikšni meri sem uspel v zastavljenem cilju. Ura je pokazala, da sem zamudil 2 ali 3 sek. Uradni rezultat pa je pokazal 4 sek, se pravi, da sem opravil z 12 km proge v 48:04 min. To je zadoščalo za uvrstitev na 27. mesto v absolutni kategoriji in 4 mesto v moji skupini.
Tudi Boštjan je dosegel dober rezultat, saj je z časom 49:44 dosegel 40 čas in zasedel 9. mesto v skupini.
Po pregledu rezultatov in malici, ki pa ni ravno najbolje teknila (so pripravli en pasulj, ki pa je bil malce grenak in tako gost, da je kar žlica pokonc stala v njem), sva počakala še žrebanje nagrad, če se slučajno nama nasmehne sreča. So imeli pripravljenih skoraj sto nagrad in ni vrag, da ne bi zadeli tudi katerega od naju.
Pa sva imela srečo in to oba. Kar verjet nisem mogel, ko sem bil izžreban in dobil eno blazino(neki nevem kakšen povšter).


Pa nč bulš ne spim, al pa še slabše, ampak sem pa vseeno vesel in zadovoljen. Kolk je zadovoljen Boštjan ne vem, je verjetno Sabina bolj kot on, saj je dobil eno gajbico nekih rožic (mislim da so potonke).


In sva jo ubrala proti domu, ampak na pivo pa tud nisva pozabila.

2 komentarja:

Barbi pravi ...

Hja, sta bila tudi vidva tisti dan očitno pridna. :) Punce smo bile super, pa tudi darila smo dobila precej boljša kot fantje.

Zdaj bo pa že čas, da se kdaj še jaz spravim na kakšen tek, da ne bo dres počival v omari ... :)

Barbi pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.