Villach- 11. Sparkassen Citylauf

Villach 29.07.2011


Kar nekajkrat smo se ne tekaške tekme podali že v petek in tudi tokrat je bilo tako. Sicer dopoldne v delovnem vzdušju, na delovnem mestu, popoldan pa v avto in na obisk sosedov. Trije člani smo se podali v 180 km odaljeni Villach (Beljak) v sosednjo Avstrijo.

Na poti je bilo malce gužve, vendar smo jo pravi čas opazili in obšli, ter dokaj zgodaj prispeli na mesto dogajanja. Malce težav pri sporazumevanju, a če je volja se vse reši in že smo bili na startni listi. Razmišljali smo ali takoj poskačemo v tekaške drese, ali se najprej malce sprehodimo po mestu. Odločitev je padla in že smo v dresih tekali na okrog.
Kot že naslov pove, je to mestni tek, ta pa je speljan v treh krogih. Vse skupaj je precej kratko, (5820 m) je pa zato bolj hitro. (ampak hitro samo za prave tekače, ne pa za nas rekreativce) In ker je krog kratek, (1830 m )smo se odločili, da si za ogrevanje ogledamo celotno progo. In smo šli! Pa naredimo krog in ugotovimo, da smo na enem delu zgrešili, zato smo še enkrat zakrožili in našli pravo pot.(tokrat nismo naredili celoten obrat) Ugotovili smo, da bi lahko imeli s sabo fotoaparat in ujeli v objektiv kaj zanimivega. Samo po toči zvoniti je prepozno in lahko si samo mislimo, kaj vse bi lahko poslikali. Ker smo imeli še malo časa, smo vseeno skočili po aparat. In se je splačalo! Pri iskanju aparata, sem opazil startno številko od Edija, ki jo je pozabil v avtu. ( saj jo ni prvič )

Dokler si jo je pripel, sem jaz malce "lovil" v objektiv.


Potem pa veselo na delo. kmalu sva srečala tekača v poznanih barvah, ki se je pridno ogreval.

Mimogrede smo obiskali tamkajšnjo šolo, ampak ne zato da bi se naučili nemščino, pač pa smo tam opravili potrebo. V šoli smo namreč imeli na razpolago tuše in stranišča.

Pot smo nadaljevali proti cilju in prispeli tja v obratni smeri kakor je organiziran tek.

Vmes je nastalo še nekaj slikc, katere pa ne bojo vse objavljene, saj bi zavzele preveč prostora.

Ko smo obšli ciljno ravnino, so ravno zaključevali tisti na krajši progi in nekaj se jih je tudi "ujelo".

In ker se je bližal čas starta, smo odnesli fotoaparate v avto in se podali počasi na startno črto.

Kar malce zanimivo, saj je start 330 m pred ciljem, tako da se odteče tri polne kroge in še malo.
Začne se pred mostom čez reko Dravo, tečeš na drugo stran, nekaj deset metrov v dolino, nato pa se obrne navkreber proti cilju. Cilj je postavljen na sredini klanca, ki je iz kroga v krog strmejši. Na vrhu klanca je zavoj pa malce ravnine in spet v zavoj. Spet je malce doline, pa nekoliko klanca potem pa ob glavni cesti proti Dravi. Tu je zopet dolina in ko stečeš preko mosta zopet zavoj, nato pa po bregu reke nazaj do mosta kjer se je tek pričel in naprej do cilja. Potem pa je treba narediti še dva kroga, da pritečeš končno do cilja. Pri vsem tem prečkaš reko Dravo sedemkrat.
Ker je tek kratek, so tudi razlike med tekači majhne in kaj kmalu smo bili vsi v cilju. Po okrepčilu smo se podali mimo prireditvenega prostora proti avtomobilu, da zamenjamo oblačila.

Ne vem kje smo se toliko obirali, vendar ob vrnitvi je bilo že polovica podelitve mimo, rezultate pa so se tudi že vsi (razen nas seveda ) ogledali.
Pa naj podam nekaj številk od treh "Matickovih"!
Prvi podatek za imenom je mesto absolutno, nato mesto v skupini, sledi čas na 330 m (to je tisti del od starta do cilja), sledi čas celotnega prvega kroga, pa drugega, pa tretjega, za njim pa celoten čas teka.Dodam naj še hitrost v km/h in pa min/km.

Matej Mikolič
24
5
01:02
06:16
06:38
06:38
0:20:36
16.95
3:32

Stanislav Kralj
36
6
01:03
06:29
07:00
06:43
0:21:16
16.42
3:39

Edvard Doljak
131
3
01:15
07:44
08:10
08:07
0:25:18
13.8
4:21

Bravo Edi! V hudi konkurenci se je le njemu uspelo izboriti lep pokalček, katerega podelitev smo ujeli za rep.



Počakali smo še žrebanje praktičnih nagrad, kjer pa ni bilo sreče. Tisti ki pa je bil največji srečnež, pa se je domov odpeljal z krasnim gorskim biciklom. No mi smo jo domov ubrali kar z avtom. Kateri norec bi se odpeljal 180 km z biciklom, pa še ob 22. uri.

5. gorski tek na Bevkov vrh

Gornje Jazne 24.07.2011


V nedeljsko jutro me je prebudil dž, ki je veselo škrabljal po strehi. Kar z težavo sem se spravil iz tople postelje, pa še ura je bila precej zgodnja. Malce sem se obotavljal in poležaval, potem, pa je bilo treba vse na brzino. Ampak je šlo vse po načrtu in malo po šesti zjutraj, sem “odrinil” od doma. Prva postaja je bila pri Šuštarju. Pa nisem šel popravljat copate, ampak sem pobral Šuštar Mirota in sva nadaljevala naprej. Seveda ni šlo tako hitro, ampak tako kot ponavadi z zamudo, saj pri njemu ne moreš računati na točen odhod. Pa še za vsak slučaj sva poklicala organizatorja teka, da nebi slučajno tek odpadel. Ta je zatrdil, da tek bo, zato sva pobrala še Lavrihatovega Mirkota in tako je trojica prispela do Gornjih Jazen.
Tu je bilo precej živahno in pa mokro. (kako pa če bit drugač, če je pa dž) Z marelo smo se sprehodili do prijavnega mesta, potem pa nazaj do parkiranega avta in pod sosedov skedenj, kjer smo upali na prenehanje padavin. Pa kar niso prenehale. Tiščali smo se pod streho do zadnje minutke, ampak enkrat je bilo treba na plano.
Prišel je čas, ko jo je potrebno ubrati na start. Kaka dva kilometra v dolino, po polskih poteh in travnikih. Vse je bilo razmočeno in kmalu smo bili “razmočeni“ tudi mi. Prispeli smo na start, kjer se je pod vsakim nadstreškom tiščal kak tekač. Se nas je kar nekaj nabralo, pa tudi dežek je nekako ponehal.
Pa se je začelo! Prvi kilometer v rahlem spustu, potem pa v drugem strmina, strmina, strmina. Tisti najboljši so tekli, jaz sem jo doberšen del prehodil. Preveč strmo za nas rekreativce, pa še vse razmočeno, drsno, blatno,....je bilo bolje počasi, kot da se poškoduješ. Pa je bilo najhujše za nami. Nekaj zavojev skozi vas, pa še malce strmine in blatne poti, potem pa se je končalo z blatom. Ostala pa je strmina. Malce po asfaltu malce po makedamu, pa ostri zavoji in počasi smo se premikali proti Bevkovem vrhu.
Kmalu se je zaslišalo spodbujanje na cilju, ampak sem vedel da je do tja skoraj še kilometer proge. Malce je še bilo moči, da sem lahko nekoliko pospešil korak, za vsak slučaj, da nebi izgubil kako mesto v zadnjih metrih. Pa je kar nekako šlo in bil sem v cilju. Kmalu za mano je pritekel tudi Mirko. Popila sva nekaj toplega čaja, nato pa se premaknila v bližnji hlev, (včasih je bil, sedaj je bolj podobno diskoteki) kjer je bila okrepčevalnica in pa vsak je dobil majico. Slednja je prišla kar prav, saj se je bilo potrebno vrniti v dolino, vsi pa smo bili premočeni.
Umivanje v dolini in suha oblačila, so prav prijala, ravno tako kot tudi šilce kratkega s katerim je postregel gospodar, pri katerem smo parkirali avtomobile. Ja prav prijazni so tile domačini. Postregli so tudi z sadjem, pa slaščicami, pa še kar bi nekaj prinesli.
Mi pa smo se preselili na sredo vasi, kjer se je prireditev nadaljevala. Stisnili smo se pod malo strehco, (mali šotorček so imeli postavljen) kjer smo v trebuhe pospravili malico. Tudi tu so bili ustrežljivi in malice je bilo kolikor je kateri hotel. Po dobri malici se je prilegel še kozarček za bližnjim šankom, nato pa so bili že objavljeni rezultati. Poleg rezultatov so bile zraven še fotografije najstarejšega udeleženca, pa najhitrejšega udeleženca in pa najbolj simpatičnega.
Stane Kralj je bil na vrhu kot 7 s časom 33:52 in je bil najhitrejši v svoji skupini
Mirko Lavriha je prispel kot 13 s časom 36:31 ter je bil 4. v skupini
Miro Šuštar pa je prispel kot 24 s časom 44:43 in zasedel 2. mesto v skupini
Seveda je sledila podelitev madalj, ki so tu vedno nekaj posebnega in tudi tokrat je bilo tako. Ročno izdelane iz brezovega lesa, na katerih je izpisano za kateri tek se gre in katero mesto je zasedel dobitnik.
Za “Maticka” je bil najprej klican Miro, ki se je zavihtel na drugo stopničko,

Nato pa še Stane, ki se je povzpel na najvišjo.

Podelili so tudi zanimive "pokale" za najhitrejše udeležence

in pa najhitrejše udeleženke.

Seveda se je vaški praznik še nadaljeval, mi pa smo jo počasi ubirali proti domu. Malce smo razmišljali še o enem teku za popoldan v Prekmurju. Bolje rečeno na sosednjem Hrvaškem. Če bi se malce potrudili, bi še prispeli pravočasno, vendar Mirko ni imel s sabo veljavnega dokumenta za prestop meje. Za kaka ovinkarjenja ni bilo časa, pa smo jo lepo ubrali proti domu. Vsako slabo je za nekaj dobro!

5. Aninski tek

Cirkulane 22.07.2011

Pa smo se enkrat podali malce v drugi konec Slovenije. Medtem ko se večinoma podamo v zahodne kraje, smo jo tokrat mahnili proti vzhodu. Naš cilj je bil tek v Cirkulanah, to je nekaj deset kilometrov od Ptuja.
Tokrat smo si petkovo tekaško popoldne privoščili trije Dolenčki. Stanetu in Ediju, se je namreč za ta dan pridružil še Peter.

In smo se odpeljali. Mahnili smo jo kar nekako “poprek” in si zraven vzeli še nekaj časa za ogled naše male deželice. Pa ne gre pogled vedno samo na lepe stvari. Tokrat je v kraju Bistrica pogled uhajal na polja, ki jih je pred kratkim opustošila vremenska ujma. Nič kaj prijeten pogled, saj je uničeno prav vse, kamor ti je zrlo oko. Počasi smo se premikali naprej in opazovali, kako nemočni smo proti naravi, ko se ta “razjezi” in stresa bes na zemljo.

Mi pa smo šli po svoji poti naprej in kmalu smo prispeli v občino Cirkulane. Ozka, ovinkasta cesta, ki se vije gor in dol med nekakšnimi griči. Sem bil kar malce presenečen nad slikovitostjo narave, saj ne najdeš niti koščka ravnine. Same strmine, na katerih se tiščijo domačije, ki vabijo obiskovalce po to in ono. Pred eno takšnih smo se tudi za hip ustavili.

In že smo bili tam, kamor smo bili namenjeni. Zopet “prezgodaj” in med prvimi, pa nič zato, saj se da počakati. Malce prijetnega klepeta z domačini in že se je bilo potrebno pripraviti za tek.Malce smo pogledovali proti nebu, če nam bo prizaneslo z dežjem, ali pa bo treba teči pod dežnikom.Pred občinsko stavbo nas je 108 čakalo na znak za začetek in ko smo ga dobili, smo se pognali v tek. Lepa krožna proga v dolžini nekje 2300 – 2400 m, po kateri smo zakrožili trikrat in dobili nekje 7 km. No dekletom je bilo tokrat prizanešeno za en krog in so odtekle samo dva kar je nekje dobre 4.5 km. Začeli smo nekoliko v dolino, pretekli manši hribček, pa čez mostiček in po ravnini naprej. Ravnina se zaključi z ostrim zavojem nato pa sledi klanec do startne črte. Saj ni bil ravno pretiran, (klanec) vendar je bil vsakič ko si tekel po njemu težji, čeprav je bilo v tretje najbolj z veseljem, ker je za njim bila postavljena ciljna črta.
Kar hitro smo se znašli vsi v cilju, kjer smo prejeli okrepčilo in spominske majice, nato pa še klobase ali hrenovke z prilogo. Nekateri so si lahko postregli kar z obojim, saj je bilo vsega kolikor si hotel. Pa ravno smo uspeli pomalcati, ko se je razjokalo nebo nad nami in smo se morali stiskati pod dežniki in čakati na rezultate. S slednjimi so imeli nekaj težav, zato je trajalo nekoliko dalj, a smo vseeno čakali na objavo. Malce smo ugibali, kateri si je priboril medaljo in bo tisti ki bo dal za pijačo. Naposled so prišli rezultati in s tem tudi takoj podelitev.

Do medalje za “maticka” pa se je priboril Doljak Edvard, ki je zasedel 3. mesto.

In poglejmo še rezultate.

17. mesto 27:53 Stanislav Kralj 5. mesto v skupini
34. mesto 32:24 Edvard Doljak 3. mesto v skupini
65. mesto 41:30 Peter Bunjevac 11. mesto v skupini

Juriš na Dovško babo

1.Juriš na Dovško babo

Dovje 16.07.2011


Če smo se prejšnjič podali na »kokoš«, pa se tokrat podajmo na »babo«. Smo kar nekaj časa tuhtala, nato pa se odločila za Dovlje, kjer je potekal 1. tek na Dovško babo.(Dovška baba je gorski vrh nad vasjo Dovje pri Mojstrani) Tja sva se v sobotnem popoldnevu podala dva Dolenjčka, Stane in Edi.

Kakor nama je prišlo v navado, sva se tja podala dovolj zgodaj in prispela prva na prizorišče. (če odmislimo organizatorje, pa še ti so se ravno pripravljali) Zbrali smo se pred »oštarijo« pr´katr,

kjer smo opravili vse okoli prijav in od tu smo tudi začeli naš Juriš na Dovško babo. Ker je bilo časa še več kot preveč, sva se malce razgledala po vasici. Kar precejšnje število strnjenih, urejenih hišk na katerih se najde tudi letnica 1786 in kot zanimivost je na skoraj vsaki hiški tudi napis, kako se po domače reče pri hiši.

Pa niso samo stare hiške, veliko je tudi novih, tako zidanih kot tudi lesenih,

vse povsod se najde kak izvir vode, kako obeležje in še marsikaj zanimivega.

Po ogledu vasice, se je nabralo tudi že kar nekaj tekačev, ki so nestrpno čakali na pričetek teka. Malce se je bilo potrebno še ogreti in že smo se postavili na

Pa se je začelo! Stekli smo po ozki ulici do konca vasice, kjer smo zavili levo v hrib proti Dovški babi. Na koncu vasi je bilo tudi konec asfaltne poti, naprej je sledil le še makedam.

Z izjemo kakih 400 m (tu je bil spust), se je proga vseskozi dvigovala, na določenih mestih kar precej strmo. Na poti so bile tablice, ki so odštevale kilometre, (so bile tako majhne in skrite v travi, da sem opazil samo dve in še to eno šele potem, ko sem bil že mimo) dve okrepčevalnici, dva ovinka (levi in desni)in že smo bili v cilju. Cilj je bil postavljen nekje na 6. kilometru, to je približno na pol poti do Dovške babe.
V cilju nas je čakalo okrepčilo in pa vozolnica za v dolino. Za okrepčilo je bila voda in sok, pa kup raznih slaščic, lubenica, …Vozolnica pa je bila za peš v dolino, katero sva kar kmalu z Edijem tudi vnovčila in se podala na pot. V dolini so vse tekače pričakali v prijetnem ambijentu Pr´Katr,

kjer so nam postregli z okusnim golažom.

Poleg »župce« kakor so jed imenovali v strežbi, so postregli še bezgov sok, ki pa ni zadoščal, zato sva ga »doštukala« z pivom in colo.
Po obilnem zalogaju hrane, sva se podala na mesto podelitve medalj. Podelitev so opravili pri planinskem muzeju v Mojstrani, kjer je podelitvi sledila še veselica.

Čeprav je bilo malo tekačev, je bila konkurenca precej huda,medalja pa je za las ušla.

Prvi je bil na vrhu s časom 28:19

Jaz sem imel čas 31:08 , na vrhu sem bil kot 10. in 4. v skupini

Edi pa je imel čas 38:10 in je bil 7. v skupini

Zadržala sva se do konca podelitve, v upanju na morebitno praktično nagrado, pa ni bilo sreče. Medtem sva si ogledala malce naokoli, nato pa jo mahnila proti domu.

Tek na Kokoš

Lipica 10.07.2011


Medtem ko eni že veselo čofotajo po slani vodi in uživajo zasluženi dopust, nekateri iščemo tiste male drobtinice, ki se še najdejo, da potešijo tekaško strast. Tokrat se ni našla drobtinica, ampak kar cela "kura", saj smo tokrat tekli na Kokoš.

Tako se je v Lipici, kjer je bil start teka, znašla tudi Dolenjska zasedba. Zasedba je štela pet tekačev, ki smo tja prispeli v dveh pošiljkah. V prvi smo bili Stane, Sebastjan, Edvard in Zvone, v drugi pa Pavle. V tej zasedbi smo se našli tudi trije "oranžni", saj Edi (mislim da tega podatka še nisem navedel) včasih izven Dolenjskega pokala nadene tudi Matickove barve, za katere je odnesel tudi že nekaj medalj. Bravo Edi in seveda čestitke za medalje.

Na startu kratke in malce strme proge, ki šteje za pokal Primorskih gorskih tekov, se nas je zbralo okoli sto tekačev, ki smo se pognali v hrib. Strmina se prične kar takoj na začetku, sprva malce manša, a se kmalu poveča. Precej ostrih zavojev, na sredini celo malce spusta (samo kakih 50 m), potem pa spet strmina do cilja. Ves čas se teče po makedamu, vročino pa pridno odganjajo drevesa gozda, ki dajejo prijetno senco. In še dobro, da je bila senca, saj so bile temperature precej poletne. Pa tudi hitro smo bili na vrhu, saj je proga kratka in zmagovalec je bil na vrhu v slabih 15. minutah.(14:43)

Ostali pa za njim po svojih zmožnostih.

Puš Sebastjan 15:40
Kralj Stanislav 16:05
Doljak Edvard 20:37
Žnidaršič Zvone 20:38
Balabanič Pavle 21:13

Lahko bi rekli ; kratko a sladko, a vseeno malce prekratko. Pa sva z Sebastjanom takoj podaljšala. Na vrhu sva samo popila malce vode, snedla vsak eno banano (majmuni majo to radi), nato pa odtekla še nazaj v dolino. Enkrat se je tako bilo potrebno vrniti po avto, pa če popreje opraviš.... Za v hrib sva z avtom porabila skoraj več časa kakor peš, a sva kljub slabi cesti nekako prispela in ga postavila ob bok varuhom reda.

Še predno smo uspeli pomalcati pašto, so že pričeli z podelitvijo praktičnih nagrad, katerih je bilo skoraj za vse. Sem si mislil, tile pa so hitri, bo vse zrihtano ena dve. Pa ni bilo ravno tako. Je bil tudi že organizator malce nejevoljen, saj rezultatov kar niso mogli spraviti na plano. Smo se kar malce dolgočasili v pričakovanju rezultatov, njih pa od nikoder.

V pomoč je uletel Edi in čez čas smo dobili rezultate samo za prve tri po skupinah. Med tem časom sem se malce razgledal na okoli in našel lep pogled na dolino in okoliške hribe.

Tu se namreč pot ne konča in obrne nazaj v dolino, ampak se lahko nadaljuje še naprej.

Ujel sem tudi zanimivo zadevico na Doljakovi praktični nagradi.

Pa ravno Ježa so morali zraven dat! (eni že vemo zakaj) No pa pustimo to, pa poglejmo na rezultate.

Je bilo treba kar dobro pogledat, da se je dalo razbrati kaj in kako. Pa vseeno sem našel znano ime. V skupini C se je znašel na 3. mestu Stane Kralj, ki je bil kmalu tudi poklican po medaljo.

Ostali "Dolenjčki", so za majčkeno bili prekratki, da bi stopili na stopničke, ali pa niso imeli tolikšne sreče kot sem jo imel jaz. Jo bo pa naslednjič več!