Juriš na Dovško babo

1.Juriš na Dovško babo

Dovje 16.07.2011


Če smo se prejšnjič podali na »kokoš«, pa se tokrat podajmo na »babo«. Smo kar nekaj časa tuhtala, nato pa se odločila za Dovlje, kjer je potekal 1. tek na Dovško babo.(Dovška baba je gorski vrh nad vasjo Dovje pri Mojstrani) Tja sva se v sobotnem popoldnevu podala dva Dolenjčka, Stane in Edi.

Kakor nama je prišlo v navado, sva se tja podala dovolj zgodaj in prispela prva na prizorišče. (če odmislimo organizatorje, pa še ti so se ravno pripravljali) Zbrali smo se pred »oštarijo« pr´katr,

kjer smo opravili vse okoli prijav in od tu smo tudi začeli naš Juriš na Dovško babo. Ker je bilo časa še več kot preveč, sva se malce razgledala po vasici. Kar precejšnje število strnjenih, urejenih hišk na katerih se najde tudi letnica 1786 in kot zanimivost je na skoraj vsaki hiški tudi napis, kako se po domače reče pri hiši.

Pa niso samo stare hiške, veliko je tudi novih, tako zidanih kot tudi lesenih,

vse povsod se najde kak izvir vode, kako obeležje in še marsikaj zanimivega.

Po ogledu vasice, se je nabralo tudi že kar nekaj tekačev, ki so nestrpno čakali na pričetek teka. Malce se je bilo potrebno še ogreti in že smo se postavili na

Pa se je začelo! Stekli smo po ozki ulici do konca vasice, kjer smo zavili levo v hrib proti Dovški babi. Na koncu vasi je bilo tudi konec asfaltne poti, naprej je sledil le še makedam.

Z izjemo kakih 400 m (tu je bil spust), se je proga vseskozi dvigovala, na določenih mestih kar precej strmo. Na poti so bile tablice, ki so odštevale kilometre, (so bile tako majhne in skrite v travi, da sem opazil samo dve in še to eno šele potem, ko sem bil že mimo) dve okrepčevalnici, dva ovinka (levi in desni)in že smo bili v cilju. Cilj je bil postavljen nekje na 6. kilometru, to je približno na pol poti do Dovške babe.
V cilju nas je čakalo okrepčilo in pa vozolnica za v dolino. Za okrepčilo je bila voda in sok, pa kup raznih slaščic, lubenica, …Vozolnica pa je bila za peš v dolino, katero sva kar kmalu z Edijem tudi vnovčila in se podala na pot. V dolini so vse tekače pričakali v prijetnem ambijentu Pr´Katr,

kjer so nam postregli z okusnim golažom.

Poleg »župce« kakor so jed imenovali v strežbi, so postregli še bezgov sok, ki pa ni zadoščal, zato sva ga »doštukala« z pivom in colo.
Po obilnem zalogaju hrane, sva se podala na mesto podelitve medalj. Podelitev so opravili pri planinskem muzeju v Mojstrani, kjer je podelitvi sledila še veselica.

Čeprav je bilo malo tekačev, je bila konkurenca precej huda,medalja pa je za las ušla.

Prvi je bil na vrhu s časom 28:19

Jaz sem imel čas 31:08 , na vrhu sem bil kot 10. in 4. v skupini

Edi pa je imel čas 38:10 in je bil 7. v skupini

Zadržala sva se do konca podelitve, v upanju na morebitno praktično nagrado, pa ni bilo sreče. Medtem sva si ogledala malce naokoli, nato pa jo mahnila proti domu.