Medtem ko eni že veselo čofotajo po slani vodi in uživajo zasluženi dopust, nekateri iščemo tiste male drobtinice, ki se še najdejo, da potešijo tekaško strast. Tokrat se ni našla drobtinica, ampak kar cela "kura", saj smo tokrat tekli na Kokoš.
Tako se je v Lipici, kjer je bil start teka, znašla tudi Dolenjska zasedba. Zasedba je štela pet tekačev, ki smo tja prispeli v dveh pošiljkah. V prvi smo bili Stane, Sebastjan, Edvard in Zvone, v drugi pa Pavle. V tej zasedbi smo se našli tudi trije "oranžni", saj Edi (mislim da tega podatka še nisem navedel) včasih izven Dolenjskega pokala nadene tudi Matickove barve, za katere je odnesel tudi že nekaj medalj. Bravo Edi in seveda čestitke za medalje.
Na startu kratke in malce strme proge, ki šteje za pokal Primorskih gorskih tekov, se nas je zbralo okoli sto tekačev, ki smo se pognali v hrib. Strmina se prične kar takoj na začetku, sprva malce manša, a se kmalu poveča. Precej ostrih zavojev, na sredini celo malce spusta (samo kakih 50 m), potem pa spet strmina do cilja. Ves čas se teče po makedamu, vročino pa pridno odganjajo drevesa gozda, ki dajejo prijetno senco. In še dobro, da je bila senca, saj so bile temperature precej poletne. Pa tudi hitro smo bili na vrhu, saj je proga kratka in zmagovalec je bil na vrhu v slabih 15. minutah.(14:43)
Ostali pa za njim po svojih zmožnostih.
Puš Sebastjan 15:40
Kralj Stanislav 16:05
Doljak Edvard 20:37
Žnidaršič Zvone 20:38
Balabanič Pavle 21:13
Lahko bi rekli ; kratko a sladko, a vseeno malce prekratko. Pa sva z Sebastjanom takoj podaljšala. Na vrhu sva samo popila malce vode, snedla vsak eno banano (majmuni majo to radi), nato pa odtekla še nazaj v dolino. Enkrat se je tako bilo potrebno vrniti po avto, pa če popreje opraviš.... Za v hrib sva z avtom porabila skoraj več časa kakor peš, a sva kljub slabi cesti nekako prispela in ga postavila ob bok varuhom reda.
Še predno smo uspeli pomalcati pašto, so že pričeli z podelitvijo praktičnih nagrad, katerih je bilo skoraj za vse. Sem si mislil, tile pa so hitri, bo vse zrihtano ena dve. Pa ni bilo ravno tako. Je bil tudi že organizator malce nejevoljen, saj rezultatov kar niso mogli spraviti na plano. Smo se kar malce dolgočasili v pričakovanju rezultatov, njih pa od nikoder.
V pomoč je uletel Edi in čez čas smo dobili rezultate samo za prve tri po skupinah. Med tem časom sem se malce razgledal na okoli in našel lep pogled na dolino in okoliške hribe.
Ujel sem tudi zanimivo zadevico na Doljakovi praktični nagradi.
Pa ravno Ježa so morali zraven dat! (eni že vemo zakaj) No pa pustimo to, pa poglejmo na rezultate.
Je bilo treba kar dobro pogledat, da se je dalo razbrati kaj in kako. Pa vseeno sem našel znano ime. V skupini C se je znašel na 3. mestu Stane Kralj, ki je bil kmalu tudi poklican po medaljo.
Ostali "Dolenjčki", so za majčkeno bili prekratki, da bi stopili na stopničke, ali pa niso imeli tolikšne sreče kot sem jo imel jaz. Jo bo pa naslednjič več!
Ni komentarjev:
Objavite komentar