V nedeljsko jutro me je prebudil dž, ki je veselo škrabljal po strehi. Kar z težavo sem se spravil iz tople postelje, pa še ura je bila precej zgodnja. Malce sem se obotavljal in poležaval, potem, pa je bilo treba vse na brzino. Ampak je šlo vse po načrtu in malo po šesti zjutraj, sem “odrinil” od doma. Prva postaja je bila pri Šuštarju. Pa nisem šel popravljat copate, ampak sem pobral Šuštar Mirota in sva nadaljevala naprej. Seveda ni šlo tako hitro, ampak tako kot ponavadi z zamudo, saj pri njemu ne moreš računati na točen odhod. Pa še za vsak slučaj sva poklicala organizatorja teka, da nebi slučajno tek odpadel. Ta je zatrdil, da tek bo, zato sva pobrala še Lavrihatovega Mirkota in tako je trojica prispela do Gornjih Jazen.
Tu je bilo precej živahno in pa mokro. (kako pa če bit drugač, če je pa dž) Z marelo smo se sprehodili do prijavnega mesta, potem pa nazaj do parkiranega avta in pod sosedov skedenj, kjer smo upali na prenehanje padavin. Pa kar niso prenehale. Tiščali smo se pod streho do zadnje minutke, ampak enkrat je bilo treba na plano.
Prišel je čas, ko jo je potrebno ubrati na start. Kaka dva kilometra v dolino, po polskih poteh in travnikih. Vse je bilo razmočeno in kmalu smo bili “razmočeni“ tudi mi. Prispeli smo na start, kjer se je pod vsakim nadstreškom tiščal kak tekač. Se nas je kar nekaj nabralo, pa tudi dežek je nekako ponehal.
Pa se je začelo! Prvi kilometer v rahlem spustu, potem pa v drugem strmina, strmina, strmina. Tisti najboljši so tekli, jaz sem jo doberšen del prehodil. Preveč strmo za nas rekreativce, pa še vse razmočeno, drsno, blatno,....je bilo bolje počasi, kot da se poškoduješ. Pa je bilo najhujše za nami. Nekaj zavojev skozi vas, pa še malce strmine in blatne poti, potem pa se je končalo z blatom. Ostala pa je strmina. Malce po asfaltu malce po makedamu, pa ostri zavoji in počasi smo se premikali proti Bevkovem vrhu.
Kmalu se je zaslišalo spodbujanje na cilju, ampak sem vedel da je do tja skoraj še kilometer proge. Malce je še bilo moči, da sem lahko nekoliko pospešil korak, za vsak slučaj, da nebi izgubil kako mesto v zadnjih metrih. Pa je kar nekako šlo in bil sem v cilju. Kmalu za mano je pritekel tudi Mirko. Popila sva nekaj toplega čaja, nato pa se premaknila v bližnji hlev, (včasih je bil, sedaj je bolj podobno diskoteki) kjer je bila okrepčevalnica in pa vsak je dobil majico. Slednja je prišla kar prav, saj se je bilo potrebno vrniti v dolino, vsi pa smo bili premočeni.
Umivanje v dolini in suha oblačila, so prav prijala, ravno tako kot tudi šilce kratkega s katerim je postregel gospodar, pri katerem smo parkirali avtomobile. Ja prav prijazni so tile domačini. Postregli so tudi z sadjem, pa slaščicami, pa še kar bi nekaj prinesli.
Mi pa smo se preselili na sredo vasi, kjer se je prireditev nadaljevala. Stisnili smo se pod malo strehco, (mali šotorček so imeli postavljen) kjer smo v trebuhe pospravili malico. Tudi tu so bili ustrežljivi in malice je bilo kolikor je kateri hotel. Po dobri malici se je prilegel še kozarček za bližnjim šankom, nato pa so bili že objavljeni rezultati.
Poleg rezultatov so bile zraven še fotografije najstarejšega udeleženca, pa najhitrejšega udeleženca in pa najbolj simpatičnega.Stane Kralj je bil na vrhu kot 7 s časom 33:52 in je bil najhitrejši v svoji skupini
Mirko Lavriha je prispel kot 13 s časom 36:31 ter je bil 4. v skupini
Miro Šuštar pa je prispel kot 24 s časom 44:43 in zasedel 2. mesto v skupini
Seveda je sledila podelitev madalj, ki so tu vedno nekaj posebnega in tudi tokrat je bilo tako. Ročno izdelane iz brezovega lesa, na katerih je izpisano za kateri tek se gre in katero mesto je zasedel dobitnik.
Za “Maticka” je bil najprej klican Miro, ki se je zavihtel na drugo stopničko,
Nato pa še Stane, ki se je povzpel na najvišjo.
Podelili so tudi zanimive "pokale" za najhitrejše udeležence
in pa najhitrejše udeleženke.
Seveda se je vaški praznik še nadaljeval, mi pa smo jo počasi ubirali proti domu. Malce smo razmišljali še o enem teku za popoldan v Prekmurju. Bolje rečeno na sosednjem Hrvaškem. Če bi se malce potrudili, bi še prispeli pravočasno, vendar Mirko ni imel s sabo veljavnega dokumenta za prestop meje. Za kaka ovinkarjenja ni bilo časa, pa smo jo lepo ubrali proti domu. Vsako slabo je za nekaj dobro!
Ni komentarjev:
Objavite komentar