4. Tek po Šentviški planoti

Ponikve 03. 07. 2011

Niso si še noge odpočile, že se je oglasila budilka in klicala v nov tekaški dan. Tokratni cilj je bil tek po Šentviški planoti. Kar zgodaj je bilo treba na pot, pobrati še Mirota in Mirkota, ter premagati kar precej ovinkastih kilometrov do lovske koče na Ponikvah.

Kmalu sem naletel na prvi zastoj in to že takoj pri Mirotu. Ko sem prispel do njega ob dogovorjeni uri, je možakar bil še sredi dela. In kaj je počel? Pekel je palačinke za zajtrk.

Ja pa ne samo zase. On jih je svojo porcijo že snedel, sedaj pa so bile še zame in za Mirkota. Moral sem sesti za mizo in pred mano so se znašle na krožniku, poleg njih pa čokoladni namaz, ter borovničeva marmelada.

Čeprav me je zajtrk že tiščal v želodcu, so palačinke tako lepo dišale, da se jim nisem mogel upreti. Dve sem snedel čokoladne in dve marmeladne, ter jih poplaknil s skodelico čaja. Tačas so bile pečene še štiri, namazane in pripravljene za na pot.

Pa sva nekako odrinila iz Poljan, čeprav z 17 minutno zamudo. Medtem je že Mirko preverjal, kje sem se zamudil in ves nestrpen čakal prevoz. Pa sva se nekako "primajala", ga pobrala in že smo odrinili naprej. Ker ni bilo veliko časa, so bile fantu palačinke ponujene kar med vožnjo. Seveda je bil deležen celotne gostinske ponudbe, palačinke pa so mu precej teknile. (vsaj tako je bilo videti)

Še nekaj zastoja na Primorski avtocesti, pa nekaj semaforjev na Idrijskem, zaradi popravila ceste in že smo bili na Šentviški planoti. Tek je bil v pripravi, tekači na ogrevanju, skratka vse po planu.

Majhno število tekačev se je postavilo na start (kakih 45 ) in na znak smo se podali po Planoti. Pot nas je najprej vodila na Črvov vrh ki leži nekje 1000 metrov nad morjem. Tako je bil takoj od začetka vzpon, ki je trajal kake tri kilometre, nato se še kake tri kilometre spuščaš v dolino. Ta spust je bil kar precej nevaren, saj je bila podlaga zelo slaba. Po večini makedamska pot, v kateri so vremenske ujme naredile ogromne kanale, na nekaj mestih pa je bila tudi trava, tako da nisi mogel videti na kaj boš položil copat. Ampak smo nekako premagali in dosegli najnižjo točko. Sledil je še en precejšenj vzpon, tokrat na Kuk in nato še spust do cilja. Na 8.8 kilometerski progi se je tako premagalo za več kot 400 višinskih metrov navzgor in prav toliko navzdol, ravnine pa sploh ni bilo.
In rezultati? Seveda smo bili vsi veseli, da smo sploh prišli v cilj, za gorski tek pa smo dosegli tudi dobre rezultate. Jaz sem pritekel v cilj kot 8. in sem v skupini zasedel 4. mesto, medtem ko sta oba Mirkota zasedla 6. mesto v skupini.

Tek je bil za nami, ostale pa so boleče noge zato smo jo takoj ko smo pospravili pašto in pivo, ubrali proti domu. V Idriji smo naredili postanek za kavico, nato pa naprej. Pa je padla ideja za ogled naše lepe Slovenije. Miro je predlagal obisk krajev njegove mladosti in takoj je bil predlog sprejet. Najprej obisk njegove rojstne hiše in brata v Borovnici, nato pa smo se podali nedaleč stran v Pekel.

Ker nismo na planoti naredili izteka, smo se odločili, da v ta namen naredimo sprehod po soteski Pekla. In smo zakorakali. Že po prvih korakih smo ujeli hudiča. (kaj pa naj bo druzga v peklu, pa še konkurenca je prišla)

Hudiča smo privezali, da bo mir pred njim in se podali naprej. Že po nekaj minutah je bilo kaj videti. Na vsakem koraku je bilo v rečni strugi vse polno slapov, brzic, preko katerih je kristalno čista voda v neokrnjeni naravi hitela v dolino.

Po ozki soteski smo počasi prišli do prvega smerokaza.

In do njega je bilo le nekaj korakov.

Od vseh 5. slapov je ta najmanjši, saj se konča po 4, metrih. Pri njemu se nismo ustavljali kaj dosti, ampak smo "zagrizli" v strmino naprej in prišli do drugega smerokaza.

Seveda smo jo ubrali proti slapu 2. Do njega je bilo poterebno prečkati strugo in do slapa potem z druge strani.

Seveda je ta že višji in tudi težje dostopen.

Razen seveda, če bi hotel do njega plavati.

Pa smo se napotili naprej. Tokrat je strmina tolikšna, da so postavljene kar stopnice, pa lojtre

in kar nekaj jih je potrebno premagati da prispeš do naslednjega smerokaza.

Tretji slap je še višji kot 2., vendar ni najvišji.

Sem mislil, da bomo uspeli priti do vseh, a je do 4. in 5. še dobra ura hoje oziroma vzpenjanja, nam pa je že hodilo natesno s časom. Smo jo rajši ubrali nazaj v dolino in pustili drugi del za naslednji razteg.

Med sestopom v dolino, smo pokukali še v vsako luknjo, za vsako skalo, pod vsak previs,...

in prispeli nazaj na dno Pekla. Za nami je bilo kar nekaj ur hoje, katera nas je malce izčrpala. Pa smo vse takoj nadoknadili in to še v Peklu, nato pa se podali proti domu.
Lepo je v tem Peklu, zato se bo treba še kdaj vrniti. No takrat pa si vzamem več časa in prehodim celotno sotesko, preko vseh 5. slapov, do mlina na vrhu. Kdaj pa bo čas za to se še ne ve!