16. tek po Vinski cesti in zaključek Tekov Dolenjske

Danes se je množica tekačev zbrala v Bušeči vasi (to je tam nekje v smeri Brežic, natančneje pri Cerkljah ob Krki). Tam se je odvijal zadnji letošnji tek v sklopu Tekov Dolenjske, ki štejejo za pokal Dolenjskega lista. Zaključek tekov ne bi bil pravi, če se tam ne bi pojavili tudi Maticki. Saj ne pravim, da ne bi šlo brez nas, ampak dejstvo je, da je z nami pač bolj lušno. :)

Dopoldne smo se oranžni začeli pojavljati na prizorišču. Verjetno je bilo res nekoliko nenavadno, a kar nekaj pridnih tekačev je tokrat izvajalo drugačno funkcijo. Na tek se je za Maticke prijavilo 5 tekačev, prav toliko je bilo pa tudi aktivnih navijačev. Danes je bila moja vloga netekaška, ker sem prevzela nalogo fotografinje, zraven je sovpadala pa še naloga navijačice.

Ker morajo biti fotografije čim boljše, smo se v našem klubu tega dela lotili profesionalno. Še pred začetkom smo poiskali tri osebe in morala sta biti zastopana oba spola, različne starostne skpine in vsak je moral v rokah držati drugačen pokal. Vsak je moral stopiti na svojo stopničko, fotoaparat pa je imel uvajanje. Kar dobro je šlo vsem vključenim v ta projekt. :)

Sledilo je še nekaj fotk oranžnih, pa nekaj poskočnih, pa nekaj ogrevalnih. Tipično dogajanje pred startom.

Potem pa je manjkalo le še nekaj minut in začelo se je. Tekači so se pognali mimo nas, na začetku še dokaj mirnih navijačev. Izginili so za ovinkom, mi pa smo šli trenirat naše navijaške sposobnosti na otroške teke, kjer smo spodbujali otroke, ki so tekli na krajših razdaljah.

 Na hladen dan, kot so pač hladni jesenski senčni dopoldnevi, vsak sanja o toplem soncu in ležanlinku na plaži. No, mi smo ugotovili, da biti navijač sploh ni tako grozno in da je v bistvu prav luštno. Vzameš ležalnik, ga zvlečeš na sonce, naročiš kavico in se greš predajat sončnim žarkom. Odlično!

Vmes sem si vzela še nekaj minut, da sem pofotkala svetleče pokale na odru, ker je ob zaključku tekov Dolenjske potrebno podeliti ohoho pokalov. Vsi so bili lepi in zanimivi, pa še precej fotogenični.

Vrnila sem se na ležalnik, kjer smo razmišljali, kako je nam prijetno, tekači pa najbrž grizejo kolena. Zgoraj na cesti je komentator nekoga pozdravljal in ob pogledu na uro smo domnevali, da bodo najhitrejši kmalu v cilju. Zmigali smo se z ležalnikov in ko smo prišli na cesto, smo slišali, da je v cilj ravno pritekel tretjeuvrščeni. Prosim?!? Kako to mislijo? Da so že pri koncu??? Uf ... malce smo pospešili korak in poiskali sončen prostor malo stran od cilja, da damo tekačem spodbudo za zadnjih nekaj metrov.

Potem se je začelo naše delo. Najbrž se na prvi pogled zdi, da biti navijač ni težko. Pač stojiš tam in ploskaš ter opazuješ tekače, kako komaj dihajo. Hja, morda je tako za druge navijače, za Matickove pa sploh ne. Naša naloga je bila, da spodbujamo vse, ki jih poznamo (no, to so skoraj vsi) in tudi tiste, ki jih ne. Najprej jih je treba že na daleč opaziti in takrat se začne vpitje v slogu: "Dajmooooo, ooooo, bravo ...". Potem zraven dodamo še imena: "Stane, Stane, Matick, Mojca, dajmooooo, Slavka, Vesna, bravooo ...". Zelo pogosto s tem privabimo nasmehe na obraze.

 Sledijo navodila za zaključek teka: "Ni več daleč, še dva koraka, še malo, dajmo", pogosto pa smo tudi tekmovalno spodbujevalni: "Deeeeeeej, prehiti ga, stisni ga, šprinteeeeeeej, ajdiiiiiiiiiiiiii, greeeemooooo!". Zelo pogosto ljudje res stisnejo še zadnje atome moči in koga prehitijo/izboljšajo čas za par stotink in podobno.

Nekateri člani naše navijaške ekipe so še posebej glasni (ne bom povedala, da s tem mislim predvsem Hermino), ampak sej to je bistvo navijanja. Da si glasen. In da spodbujaš. Občasno so zraven še različni tekaški rekviziti (beri trenirke), ki jih nekateri tekači kar odnesejo v cilj.

V primerjavi z ostalimi navijači smo bili mi definitivno najboljši. Najglasnejši, najbolj zabavni, najbolj vztrajni. Tekačem smo polepšali tek, še posebej zadnje metre. No, vsaj upamo, ker to je bil naš namen. :)

Ko smo dočakali večino tekačev, smo se odpravili na sonce na prireditveni prostor. Po preoblačenju in malicanju špagetov je na mizi pristal še narezek, ki ga je za člane kluba poslal direktor. Druženje ob hrani, pijači, glasbi in soncu je bilo res prijetno.

Razglasili so še najboljše tekače današnjega dne in čas je, da klubske rezultate zapišem tule:
Stane Kralj: 40.13, 2. v kat.
Marko Bučar: 43.39, 4. v kat.
Silvo Mikolič: 46.14, 7. v kat.
Miro Šuštar: 52.16, 10. v kat.
Mojca Vidic: 1.00.06, 3. v kat.

Kot vidite, sta dva člana osvojila medalje in rožice. Čestitam!

Sledilo je še žrebanje nagrad (jeee, jaz imam lučko za na glavo). Po podelitvi medalj smo spet prisluhnili zvokom harmonike in tudi zvokom iz zvočnikov, ves čas pa smo se greli na sončku, ker je bilo v senci pošteno mrzlo.

Kmalu so organizatorji spet po mikrofonih začeli klicati k sebi najboljše tekače. Tokrat je sledila uradna razglasitev skupnega točkovanja Tekov Dolenjske. To je pomenilo, da je potrebno razdeliti kopico pokalov, ki so čakali na odru.

Klub Matick je po nastanku dokaj mlad klub in baje bi si zaslužil gazelo za klub z najhitrejšo rastjo oziroma za uspešen razvoj. :) V skupini treh največjih klubov (Marathon NM, DTP Trebnje in Lončar) nas tokrat pač ni bilo. Morda kdaj drugič. Smo pa posamezniki dobili pokale za udeležbo, kar pomeni, da smo se udeležili vsaj 10 letošnjih tekov. To smo naslednji tekači:
Stanislav Kralj, Marko Bučar, Matej Mikolič, Miro Šuštar, Barbara Vidic in Mojca Vidic. Pridni! Marko se je celo udeležil čisto vseh tekov.

Nismo pa samo pridni, nasmejani in veseli, v svojih kategorijah smo tudi uspešni. Tako se lahko pohvalimo s 4 posebnimi pokalčki v skupni razvrstitvi.

Stanislav Kralj je v svoji starostni kategoriji osvojil 1. mesto.

Mojca Vidic je bila na 2. stopnički.

Prav tako je na 2. stopnički stal tudi Matej Mikolič.

Da bo mera popolna, pa sem na 3. stopničko stopila še jaz. :)

Če ste bili danes z nami, si oglejte našo fotogalerijo, kjer se morda najdete na tekaški progi ali na zmagovalnem odru. Lahko pa tudi kje drugje. :)

Po končani podelitvi je večina tekačev odšla domov. Maticki smo ostali do konca. Tako dolgo, da smo počakali na pospravaljalce miz, oni pa so morali počakati nas, da smo zaključili. Pred odhodom smo morali nujno še na drugo stran parkirišča, kjer so se zabavali člani DTP Trebnje in smo še k njim ponesli malo glasbe in dobre volje, oni pa so nas postregli s pečenim kostanjem in pijačo za zraven.

In pozno popoldne je bil res že čas, da smo zaključili Teke Dolenjske za leto 2011. Nabrali smo kar nekaj pretečenih kilometrov, precej dobrih spominov in tudi nekaj medalj ter pokalov. Tekaškim prijateljem želimo prijetno zimsko obdobje in dobro pripravo na naslednje leto, ko bomo spet skupaj premagovali kilometre po cestah, gozdovih, travnikih in še kje. Večinoma po ravnem, pa malo navzdol. Take so pač tekaške proge na Dolenjskem. ;)

P. S. Hvala Franetu za nalepko tekačice. Moj modri avto je zdaj pa res športni. Kul. :)