Knežak-Mašun

06.06.2009 je kazal koledar, ko smo se v popoldanskem času odpravljali proti Primorski. Dopoldan je bil zame sicer še delovni dan v službi, po službi (že malce poprej) pa torbo na rame in na prireditev. Kakšno, se vprašate? Vse pove slikca!


Tokrat se je prvič udeležila teka tudi predstavnica ženske ekipe kluba Matick Barbara. In sva se odpeljala! Med potjo sva pobrala še Zvoneta, ki je že nestrpno čakal, saj sva prišla z majčkeno zamudo (sem moral še na bencinsko, če smo se hoteli peljat).

In smo prispeli v Knežak. Od tu naj bi bilo le še nekaj kilometrov do Mašuna (tako je pisalo na razpisu za tek). Toda ceste ni in ni zmanjkalo, a smo po dobrih 13 km le prispeli.

Mesto dogajanja je bila jasa sredi gozda, na kateri je postavljenih nekaj objektov in nekaj ostankov, verjetno kakega gradu.

To je tisti gradič

Pa prijetna gostilna pred katero je vse polno motornih žag.

Pa še marsikaj se najde!

Tu smo našli parking v senci gozdiča, čeprav ni bilo nobene potrebe po kakšnem hladu, saj je bilo pasje mrzlo in odšli do prijavnega mesta. Z Zvonetom sva se prijavila na 12 km, Barbara pa na 3 km, saj je menila, da je 12 km malce preveč zanjo. Po prijavi smo se zvlekli nazaj v avto, da nam mraz ni prišel do živega, pa tudi do teka je bilo še kar precej časa.

Pa smo se ogreli in zbrali na štartu.

Barbara je štartala 10 min kasneje, zato je bilo časa za nekaj fotografij, katere z veseljem naredi, pa še pravi strokovnjak je za takšne zadeve.



In smo se pognali po progi, katera je bila v celoti makedamska in precej razgibana. Začeli smo v rahli klanec, kateri se je obrnil v rahlo navzdol in tako se je nekajkrat obrnilo. Med sedmim in devetim kilometrom pa je bilo drugače. Tu se je pa pojavil kar precej strmi klanec, ki je vmes ponehal le za nekaj metrov. Sem imel občutek, da je še dovolj energije in sem kar malce pospešil do vrha in ujel tri tekače. Na vrhu klanca nas je čakala druga postojanka z vodo in nato naprej rahel spust vse do cilja, z izjemo kakih 50 metrov. Sem se ustavil za požirek vode in že me je eden dohitel, tisti trije pa so malce pobegnili. Oba skupaj sva pričela pospeševati in kak kilometer pred ciljem dohitela trojico. In se je pričel boj, kdo bo zdržal in kdo popustil. Eden jo je ucvrl, kot strela in pridobil lepo prednost. Kakih dvesto metrov opred ciljem, sta pričela "finiš" še dva. Probal sem ju lovit a ni šlo. Pogled nazaj, kje je peti iz skupine in opazim, da je popustil in je že daleč zadaj. Pa sem popustil še jaz in počasi prečkal ciljno črto.

Počakal sem še na prihod Zvoneta, ki je bil tudi kmalu za mano, vse skupaj pa je Barbi pridno lovila v objektiv.

Za ohladitev ni bilo problema, saj je bilo še vedno precej mrzlo in topla trenirka je prišla kar prav. Malce smo pomalčkali in že so bili tu rezultati.

Pogled na rezultate

Prijetno presenečen bi lahko rekli, izgledalo pa je nekako takole;

Absolutno 16. mesto

Čas 47:43

Zaostanek za najboljšim 6:31

Uvrstitev skupina 2. mesto

To je pomenilo, da dobim srebrno kolajno in bo potrebno počakati podelitev. Med tem so žrebali še praktične nagrade in tudi tu sem imel srečo in bil izžreban. Verjetno ne zaradi sreče, ampak zato ker je bilo toliko nagrad, da smo vsi kateri smo tekli 12 km dobili nekaj. Jaz sem dobil majico in škatlo vijakov, Zvone pa majico in eno "potonko", katero pa je podaril Barbari.

Sledila je še podelitev medalj.

Tretje uvrščeni je kar ušel, verjetno od zavisti, ker sem ga prehitel.

Nato pa gretje v avtu do konca in v toplejše kraje. No, na Dolenjskem je bilo topleje in ustavili smo se na kozarček (stara navada) v prijetnem lokalčku, nato pa še pri Zvonetu doma. Pa ni bilo še dovolj, sva z Barbi zavila še v zidanico nekam na Črešnijce, kjer imajo dobro frankinjo. Ja je teška tale tekaška ni kaj!