Mokronog

Deževna nedelja je bila 7.6 2009, ko sem se odpravil na tek v Mokronog. Že zjutraj je malce "pofrišlo" in kazalo je, da bo še dežja. Sem malce okleval, če naj bi sploh šel, ali bi bilo boljše počivat doma. Pa pokliče Boštjan, da pride okoli in bo on peljal in odločitev je bila jasna.

Prišel je malce z zamudo, v avtu pa je že sedel njegov sosed, ki se je tudi nameraval udeležiti teka. V avto skočim še jaz, in že smo oddrveli proti Mokronogu. V Stopičah smo naleteli na manjšo oviro, saj je bilo ravno konec obhajila in je bila polna cesta ljudi, ker so se obhajanci slikali za cesto. Malce prerivanja, pa godrnjanja zunaj avtomobila in v njem, pa smo bili skozi in že drveli naprej.

Kmalu smo zavili na parking tovarne Tom, katere skladišče je bilo spremenjeno v prireditveni prostor. Ravno ko smo se prijavili na tek, je že padla kaka dežna kaplja. Smo takoj ugotovili, da ne bo pretirane vročine, kot je bila ponavadi. V prejšnjih letih je bila vedno vročina preko 30°C, tokrat pa je malce drugače. Še predno smo se dobro ogreli, nas je že ujela močna ploha in vsi smo iskali svoj prostor pod streho.

Pa je minila tudi ploha in ko smo se zbrali na štartni črti, je padla samo še kakšna kaplja dežja.

Še strel (ki pa ni ravno uspel, mogoče je bila mokra pištola) in že smo se zapodili po cesti.

Proga je bila v celoti po alsfaltu, sprva malce navzgor, kakšen dober kilometer nato pa strmo navzdol in po dobrih dveh kilometrih se je zravnala. Pa ne vem če je bila ravno ravnina! Sem imel občutek, da se vseskozi rahlo vzpenja in tako do polovice proge (z izjemo nekaj metrov spusta). Tu smo obrnili in po isti poti nazaj do cilja. Pa je prišla spet tista ravnina in spet sem imel občutek, da se vseskozi dviga, a jaz ves vesel, da bomo tekli navzdol. So bile noge že kar precej težke, ko se je na 8. km klanec kar precej povečal. Komaj sem se privlekel na vrh in potem samo še spust do cilja.

Nekje vmes so se tudi padavine okrepile, tako ni bilo bojazni, da bi komu bilo prevroče, pa tudi okrepčevalnice z vodo niso prišle do izraza.

Do izraza je prišla le ura, ki nam je merila čas. In kaj je namerila?

40:36 kar je zadoščalo za 19. mesto absolutno in 4. mesto v skupini. Kmalu za menoj je pritekel tudi Boštjan in sicer kot 44. tekač. Zmagovalec teka je bil Primož Kobe iz Fit kluba, teka pa se je udeležilo okoli 150 tekačev in tekačic, kateri smo se nato zbrali na podelitvi pokalov in medalj. Medtem ko smo čakali na podelitev in žrebanje nagrad (tlele spet ni bilo sreče, jst jo mam sam kadar je za vse) je za glasbo poskrbel domači ansambel, prireditel pa nam je skuhal kotel klobas.

Sicer brez medalj, malce mokri, a zadovoljni z rezultatom, smo se odpravili proti domu.