Kutina-Voloder

25/09/2010 Voloder

Sobota je bila zopet tisti dan, ko smo se z g. Doljakom napotila na obisk sosedovih. Primorski teki so nekako spravljeni pod streho in kar nekaj manjka, zato pa ravno prav pride kak tek takole na sosednjem Hrvaškem.

Kar zgodaj se je bilo potrebno odpraviti v meglen in deževen dan, da bi pravočasno prispela na cilj. Pot naju je vodila proti Obrežju in v Slovenski vasi sva prestopila državno mejo.Nadaljevala sva v smeri Kutine,najin cilj pa je bil Voloder. Tu je bilo skozi cel vikend kar pestro dogajanje, saj so imeli podobno prireditev kakor je pri nas vinska vigred. Dani veseli, so zapisali in takšni so tudi bili, klub slabemu vremenu. Malce zgodaj sva prišla, ker sva si vse vzela z malce rezerve in naletela na prazno mesto. No prazno v smislu dogajanja, saj je bilo pravo mrtvilo, le smetarji so bili v polnem teku in odnašali kar je ostalo od petkove fešte. Tudi nekaj organizatorjev se je vrtelo po prizorišču, vendar so bili še vsi "mačkasti" in niti niso še vedeli kaj in kako.

Parkirala sva in se z marelo odpravila na prijavno mesto. Prijavo sem opravil že preko spleta, sedaj sva samo potrdila udeležbo in plačala štartnino. Ker sva bila med prvimi sva lahko izbirala številke. Doljak je izbral srečno 13, jaz pa 19. (nevem ali je bila srečna ali nesrečna, nekje vmes) Kmalu smo bili vsi nared za tek in že smo čakali na prevoz, da nas prepeljejo na start. Pričetek teka je bil namreč v 13 km odaljeni Kutini in tja so nas prepeljali z mini busom in gasilskim kombijem. Čeprav nas je bilo le 37 tekačev, je bila kar gužva za prevoz, saj se nas je v kombiju stiskalo 12 tekačev. Glavno je da smo prispeli na cilj, oziroma na start, kjer smo imeli se kakih 15 min. za ogrevanje. Pripravljeni so bili tudi policisti, ki so zaprli cesto in nas spremljali po celotni progi.

Malce pred startom je pričel rahlo padati dež, a kljub temu se je mala skupina zapodila na pot. Start je bil v središču Kutine, nakar se je teklo kakih 50 m do prvega križišča, kjer se je zavilo na desno in ravno do cilja. Nič kaj prijeten tek, ko vidiš pred sabo 2 km proge v čisti ravnini in kolikor pretečeš, za toliko se ti podaljša naprej. Kar nekako neskončne ravne ceste, ob kateri so na vsaki strani razporejene hiše. Kar malce smešne vasice, ko je celotna vas ena sama in edina ulica, vas pa dolga 4 km.

In po tej neskončni ulici se je raztegnila kača tekačev. Kar nekako hitro se nas je petorica odcepila od ostale množice in jih nekako v svojem tempu puščali za sabo. Toda kmalu se je tudi naša skupina raztegnila, ali pa bolje rečeno jaz sem pričel zaostajat, medtem ko so ostali štirje nekako v skupini nadaljevali. Očitno nisem izbral pravih "zajcev", ali pač. Od petega kilometra, ko sem pričel zaostajat, pa do desetega sem pridelal kakih 500 m zaostanka, tako da tekačev pred sabo skoraj nisem videl, ker je cesta postala malce bolj vijugasta. Pa tudi nekih zasledovalcev nisem imel, saj je bila praznina tudi za mano. Še sreča da ni bilo kam za zgrešit, ko sem tako osamljen tekel . Nekje na 10 km so ponehale padavine, jaz pa sem malce "ponehal" kaka dva km pred koncem. Daleč pred mano ni bilo nikogar da bi ga lovil, za mano pa tudi daleč nikogar in zakaj bi potem "tiščal" na vse pretege.

Zadnji kilometer pa je bil kar hitro pretečen, pa ne da bi tako hitro tekel ampak je bil verjetno malce krajši od ostalih. Kakor koli že, v cilj sem prispel po dobrih 50. min, ali točno 50.01 min. Po skupinah tukaj nismo bili razvrščeni ampak je bila samo ena skupina in to absolutna, v kateri pa sem zasedel 5. mesto. Tudi Doljak je pritekel kmalu za mano in sicer s časom 1,03,37 .

Tek je minil dokaj hitro, nato pa je bilo vse skupaj zeloooooooo razvlečeno. Verjetno zato, da bi ostali čim dalj časa v mestu in kaj zapravili za njihovo ponudbo. Pa sva se malce sprehodila med stojnicami.

Kar smo mi tekli, se je maeto precej prebudilo in dogajanje je bilo v polnem teku. Stojnice so ponujale razno razne "krame", gostinci so pekli in ponujali od odojka, jagenčka, klobas, pa čevapčiče in pleskavice,..... Le pečica za peko vola je bila še nedotaknjena. So rekli, da jo bodo zagnali ob 18:00, ko bojo nataknili na kol vola. Pa največji šotor je bil tudi še slabo obiskan in je bolj ko ne prazen sameval. Pripravljali pa so tribuno za podelitev pokalov najboljšim trem, oziroma najboljšim šestim in kmalu je bila nared.
Medtem ko smo čakali na podelitev, smo mi še malce pomalcali in popili. So kar malce preveč pripravili, saj je vsega ostalo še za eno tolikšno skupino, v ponudbi pa je bilo tudi vse vrste pijače in kolikor je lahko kateri popil.

Potem pa je sledila podelitev pokalov najboljšim trem moškim, najboljšim trem ženskam, ter najmlajšemu in najstarejšemu udeležencu.
In ker je bilo vola predolgo za čakati in bi potem zamudila naslednji tek v Šentvidu, sva jo mahnila proti domum saj naju je čakalo kar nekaj vožnje.

Obisk!

Petek 24.09.2010

Tale zgodba pa se je pričela veliko pred navedenim datumom. Nekje spomladi je namreč padla ideja, da obiščem sponzorja in to tako, da pritečem do njega.Ja je že kar minilo nekaj časa,od takrat, ko sva se pričela dogovarjati z Mojco Badovinac, vodjo podjetja MOBA. Podjetje ima svoj sedež v Semiču in je od mene oddaljeno cca 20 km. Usklajevala sva termine tako dolgo, da je prišla jesen, ko se je le našel dan obiska.

Dopoldan je bilo potrebnih kar nekaj klicev, da je bilo vse dogovorjena za izvedbo obiska in pripravljen na odhod. Ker pa bi bila pot še nazaj predolga, je bila potrebna spremljevalna ekipa, ki poskrbi za prevoz nazaj in naredi kako zanimivo fotografijo. To delo sta prevzela Matej in Peter.Kanček dobre volje, avto in fotoaparat (sta imela kar ene tri) in že sta bila pripravljena za na pot. V avto sem dal nekaj pijače, da ni bilo potrebno nositi s seboj in pa obleko za preobleči po teku in skoraj smo že bili nared za odhod. Malce me je grabila lenoba, verjetno zato ker sem se preveč najedel in me je še malce tiščalo v želodcu. Po prvih korakih ogrevanja je izginila tudi lenoba in že sem krenil na pot. Zajčji vrh je bil kmalu za mano in tudi klanci skozi Dolž.So kar nekako ostajali kilometri za mano skozi vas Vrhe,pa mimo Iglenika do priljučka na malce bolj prometno cesto pri Cerovcu. Pa ne samo promet, tu me je čakal tudi vzpon do najvišje točke, katero je bilo poterebno premagati.Na vrhu sem naredil manjši postanek, za požirek vode in že sem odhitel dalje. Od tu do cilja, pa je sledil samo spust, z izjemo dveh manših hribčkov. Sprva malce strmejše do Jugorja, kjer je stal tudi prvi smerokaz za Semič, ki je kazal da sem na pravi poti.Naprej je zopet manj prometna cesta, saj srečaš le tu pa tam kakšen avtomobil, sicer pa sam in cesta pod copati. Prav prijetno je takole teči, ko te ne preganja čas. Ni potrebno pogledovati na uro in razmišljati kakšen čas bo dosežen, lahko se oziraš na pokrajino in opazuješ kako jo češe jesen.Le nekajkrat me je pot vodila v te kraje, pa še to vednop z avtom, ko samo drviš mimo in ni časa za poglede okoli sebe. Sedaj pa ga je bilo na pretek in lahko sem se ogledoval po mili volji. Vseeno je čas kar hitro tekel in že sem bil čisto blizu cilja.Že nekaj časa sem lahko metal pogled na Semiško goro, kjer je zorelo grozdje, kmalu pa se je pred menoj pojavilo tudi samo mesto. Tekel sem le mimo nekaj hiš, nato pa zavil v obrtno cono, kjer je bil tudi moj cilj. Kmalu se je na desni strani pojavila velika hala, last podjetja Moba. Tja se je ravno pripeljal kamijon z robo in sem se kar malce gužval, da sem prispel na dvorišče.Tek je bil zaključen po slabih dveh urah in pretečenih malce pod 20 km. Časovno se je izšlo, kakor sem načrtoval, le da je bilo nekaj kilometrov manj, kakor sem od prilike izračunal.



V podjetju Moba, kjer se ukvarjajo pretežno z izdelavo posteljnih vložkov so nas prijazno sprejeli. Klub obilici dela, so si vzeli čas za kratek klepet, pokazali pa so tudi del proizvodnje.
Prijetno je bilo poklepetati in pa seveda tudi teči na taki krasni lokaciji. Verjetno se bom za tek v te kraje še odločil, ko bom treniral dalše proge in bom pretekel v obe strani.

Na koncu naj se še zahvalim podjetju Moba za sprejem, postrežbo in seveda za podporo klubu MATICK. Hvala lepa in čimveč poslovnih uspehov, mi pa se bomo trudili za čim boljše rezultate.
Ker se je nabralo kar nekaj slikc in krajših filmov, je Barbi sestavila luškan filemček in naprošam, da TUKAJ pripne povezavo za ogled. (jaz ne obvladam te tehnike, me je cajt povozu) In hvala lepa snemalcema in Barbari za sestavo filma.


Evo, Barbara je razumela namig, prišla na obisk in tukaj imate na ogled zanimiv filmček o tem podvigu. :)

7.Češpov tek

Slivje 18.09.2010

Vikend ki je za nami, pa si bomo najbolj zapomnili po vodi. Pa ne po kaki ustekleničeni, ampak po tisti uničevalski, deroči vodi, ki se je izlila iz svojih strug. Ogromne količine padavin so povzročile izlitje in poplavlanje vseh rek po celotni državi.Rekordne višine in pretoki rek, so zalili ogromno hiš, stanovanj, tovaren, kleti,... Prožili so se plazovi, odnašalo je ceste, popuščali so mostovi. Raje ne pomislim, kako bi izgledalo imeti 2 m vode v hiši in imeti edini dostop s čolnom. Eni imamo srečo, da smo malce odmaknjeni in nas takšne katastrofe ne dosežejo.

In ker se nismo ukvarjali z črpanjem vode, smo se napotili na rekreacijo. Kar nekaj prireditev je odpadlo, zaradi padavin in med njimi je bil tudi Park tek v Novem mestu. Trasa proge je namreč speljana ob reki Krki, katera pa je kot vse ostale prestopila svoje bregove in zalili doberšen del poti. Sicer pa tudi če bi tek v Novem mestu bil, bi jaz kljub temu odšel na tek v Slivje, zaradi odpadlega teka, pa sta se mi pridružila še Doljak in Lavriha.

Seveda da sem najprej preveril po telefonu, da nebi odpadlo tudi v Slivju in dobil odgovor, da niso na poplavnem območju in da tek bo. In smo se trije Dolenčki odpeljali proti Primorski. Vso pot nas je zalivalo in to ne samo malo, ampak je lilo kot iz škafa, z izjemo dveh ali treh manjših pasov, kjer je malce ponehalo. Tokrat smo tudi vkalkulirali možnost kakega zastoja na cesti, zato smo se od doma spravili malce poprej in ker ni bilo zastojev, smo prispeli na cilj za debelo uro pred tekom. Vreme v Slivju ni bilo nič kaj boljše in tudi tistega običajnega vrveža ni bilo. Vse je bilo nekam prazno, le velikanski šotor postavljen na sredi vasi, je kazal na nekakšno dogajanje. Običajno je bilo postavljenih več stojnic, ki so ponujale vse mogoče izdelke, sedaj pa je samevala samo ena.Na prijavni listi se nas je znašlo samo 49 tekačev in še mi smo se stiskali pod šotorom in se gledali, kot da nas ni volja odteči teh 9,5 km. Pa smo odšli do avta, da se pripravimo na tek. Ampak takole pod marelo bo šlo bolj teško, zato smo povprašali po kakem prostoru. Odprli so nekakšno skladišče in tam smo imeli garderobo. Pa smo šli nazaj v šotor in se ogrevali kar na mestu. Nekaj minut pred startom, pa je vendarle ponehalo deževati, tako da smo tudi pretekli nekaj metrov za ogrevanje nato pa je šlo zares. Prvi metri so nekako bili najbolj ugodni za tek, čeprav je bilo tudi nekaj vode na asfaltu. Nato pa pride klanec in kolovozna pot. Vse je bilo razmočeno, luže vsepovsod. Pa ne samo luže, voda je kar tekla v potokih, tako da kar nisi vedel kot bi tekel. Ko je bil prvi kilometer za nami, sem si rekel "še malo pa bo makedam in bo bolje". Pa ni bilo! Sama podlaga je bila boljša, je pa pričelo precej deževati in to ledeno hladen dež. (vsaj občutek je bil tak) Je bilo kar malce hladno, pa še pihalo je v obraz, tako da je bila precej neprijetna zadeva.

Pa vse gre enkrat na boljše in tudi tokrat je bilo tako. Dež je ponehal, makedam je zamenjal asfalt in klanec se je spremenil v dolino. Precej tekačev mi je pobegnilo daleč naprej, pa tudi za mano je nekako bila praznina in tekel sem nekako osamljeno brez pravega ritma. Opazoval sem koliko prednosti ima moj tekmec pred mano in opazil da malce izgublja prednost pred mano. Njemu namreč bolj odgovarja v hrib kakor v dolino, zato sem poskušal pridobiti malce dokler se ne obrnemo zopet v klanec. Zmanjševal sem razliko, ga dohitel in prehitel, toda klanec se je pričel čez dobrih 500 m. Pred nami je bilo zopet približno 1 km klanca. Razmišljal sem, da če zadržim prednost vsaj do polovice, bom izgubo nadoknadil v naslednjem spustu, če pa bo švignil mimo mene poprej, ga bom bolj težko dohitel. Malce čez polovico klanca je zavoj, kjer se da videti malce nazaj, ne da bi se obračal in imel sem še malce prednosti, katero pa sem obdržal do vrha.

Sledil je zopet zavoj in spet na razmočeno pot. Najprej malce ravnine, ali rahlo navzgor, nato pa v gozd in navzdol. Tu je bilo bližnje srečanje z veliko lužo. Delček poti je namreč zalila voda, obvoza pa ni bilo nikjer, saj je bilo na obeh straneh grmovje. Kar nekaj korakov je bilo potrebno, da je bila za nami, v globino pa je merila krepko čez copate. Naslednjih nekaj korakov je bilo v znamenju črpanja vode iz copat, saj vsak dotik z podlago je izstisnil nekaj vode. Pa ni bilo hudega, saj je do konca ostalo še 2 km. Prvi je bil navzdol, drugi pa nato malce navzgor in nato cilj pod šotorom. Navadno je bil cilj kakih sto metrov pred šotorom, sedaj pa ga je vreme potisnilo pod streho.

In pod streho je bil še zadnji tek za točkovanje v pokalu Primorskih novic. Z 9,5 km dolgo progo sem opravil s časom 39:22 in v cilj pritekel kot 9., v skupini pa se mi je uspelo povzpeti na drugo mesto.Dobre rezultate sta dosegla tudi druga dva Dolenčka in sicer Doljak je zasedel 3. mesto v njegovi kategoriji z časom 48:56,Mirko pa prvo mesto med dekletisicer pa tekmujeva v isti skupini in je zasedel 5. mesto. Takolepa so izgledali absolutno najboljši fantje in dekleta.Seveda ne smemo pozabiti tudi na dobro malico, ki je tu še prav posebna in obilna in pa zelo okusna. Po vsaki malici pa paše tudi kozarček "od zida",pa dobra glazba in ples. Za slednje so poskrbeli člani folklorne skupine, ter skupina "ne me jugat".je bilo prav luštno in smo se kar malce dal časa zadržali.Kot vsakič smo se tukaj tudi preizkusili s srečo, katera pa ni bila kaj preveč radodarna. Pa drugič več sreče.

25. Kostanjeviški tek

Kostanjevica na Krki 12.09.2010

Po naporni noči iz sobote na nedeljo, sem se le z težavo zvlekel iz postelje in se odpravil v Kostanjevico. Smo praznovali fantovščino, pa smo popili kakšen kozarček več kot bi bilo potrebno, spanca je bilo pa samo dve uri. Klub temu sem se nekako "privlekel" pred ljudsko šolo, kjer so zbirali prijave.
Gneča je bila kar precej velika, saj toliko tekačev kot se nas je zbralo tukaj, jih najdeš malo kje. Temu je bila kriva prireditev, ki šteje za Dolenski pokal, pokal občine Kostanjevica in Slovenski pokal, pa še zaključek le tega je bil ravno v Kostanjevici, s tem pa podelitev medalj in pokalov najboljšim. Vse skupaj pa je vklučeno v akcijo Slovenija teče. Takole pa je izgledala množica tekačev zbranih za pričetek.

In smo se zapodili proti Gorjancem.

Lepa proga, čeprav ne ravno lahka, saj je kar precej klanca. V začetku je malce asfaltne ravnine, nato pa se zavije preko travnika v gozd. Tu je že prvi vzpon, ki ni ravno dolg, je pa precej strmo. Ko se gozd konča, je konec tudi "poljskih" poti, naprej pa je makedam in asfalt. Vsega je po malem in sicer 5700 m je asfalta in 2500 m makedama, pa če še dodamo polsko pot, nanese nekje 9 km. Nekje do 5. km se premaga tudi vse višinske razlike, saj se do tu proga skoraj ves čas dviguje. Izjema je le en manjši spust nekje na 3. km. Med 5. in 6. km, pa se proga ves čas spušča in od 6. km naprej se teče nakako v ravnini do cilja.

Pri meni se je poznala utrujenost že v prvem delu, ko je bilo potrebno "tiščati" v klanec. Sem mislil, da bo potem boljše v dolino in po ravnini, pa ni bilo. v zadnjem delu sem imel krizo in sem moral kak kilometer odteči čisto počasi. "Seatavil" sem se šele za zadnji kilometer in ga odtekel v nekekšnem primernem ritmu, vse ostalo popreje pa je bila ena sama muka. Naslednjič bo treba več počitka, v Kostanjevici pa so poskrbeli za primerno količino vitaminov.

Poskrbeli so tudi za malico in pijačo, ter praktične nagrade, katere je dobil vsak tekač.

Nekateri so se lahko popeljali tudi z balonom. Sprva so rekli, da bojo izžrebali tiste ki se bojo popeljali, nato pa so samo objavili, da kdor ima željo in pogum, se lahko popelje.Mislim pa da neke gužve ni bilo.

In še številke.

Skupno število tekačev na 9 km: 208

Število otrok: 66

Pohodnikov: 14

Skupaj: 288

čas ki sem ga porabil za 9 km : 37:05

V absolutni kategoriji zasedel 39. mesto

V skupini 8. mesto

15. Kraški tek

Povir 11.09.2010

V lepem sobotnem popoldnevu, sva se z Doljakom odpravila proti Povirju, kjer je ŠD Brinj organiziralo 15. Kraški tek. Pričetek teka je bil ob 17:00 in najin izračun je pokazal, da je ravno pravi čas za odhod iz Novega mesta 13:30. In tako je tudi bilo!

Točen kot vedno, (če izuzamemo 2 min zamude) sem parkiral v Novem mestu in stvari premetal v Edijev avto, ki je bil že na štartu za odhod. Kmalu je bilo vse nared za odhod in že sva brzela po avtocesti. Prijeten klepet in čas je tekel kot za stavo. Že sva zavila proti primorski, ko me je zmotila opozorilna tabla za kolono. Spomnil sem se, da me je ata že doma opozoril, na objavo na radiju in sicer za daljšo kolono proti Primorski. Takrat jaz sploh nisem pomislil, da bova na kolono naletela tudi midva in bi bilo mogoče pametno"odriniti" kako minutko popreje.

Da je res gužva, sva videla kaj kmalu, zato sva izbrala prvi izvoz in se napotila po stari cesti. Pa tudi tu ni bilo nič boljše! Kmalu od Brezovice naprej, je tudi tu bila kolona, ob cesti pa oznake za delo na cesti. So kar zanimivi tile naši cestarji. Ko je zapora glavne ceste in to v glavni sezoni, zaprejo še obvozno cesto, da ja nebi kakšen ušel gužvi. Pa izbereva še obvozno cesto obvozne ceste in jo mahneva proti Horjulu. Sam se sicer nebi lotil takšnega obvoza, ker ne poznam poti, Edi pa jo je kar mahnil, kljub slabemu poznavanju. Pa sem vzel v roke avtokarto in ga usmerjal. Slabe ozke ceste, pa še malce makedama in sem pa tja kakšen avto, ki je pred nama lepo počasi vozil. Jaz sem gledal na uro, ki je neusmiljeno drvela proti 17, Edi pa se je jezil na voznike, ki da ne znajo voziti in naju tako ovirajo. Sva imela pravo pravcato dirko.

Vse je kazalo, da bova zamudila, zato sem se spomnil na sotekača Franeta, kateri bi naju lahko prijavil, da nimava ob prihodu še s tem zamude. Vzamem mobitel in kličem, vendar ni bilo odgovora. Ura je bila že 16:30 in verjetno se je že ogreval, pa ni imel več pri sebi telefona. Kar bo pa bo in drviva naprej proti Logatcu, ko zazvoni telefon. Kar malce olajšanja, ko je bilo izpisano Frane na ekranu. Razložim mu situacijo in ga prosim za prijavo, da lahko štartava tudi kako minutko kasneje, ker imamva oba stalne številke. Malce pred Postojno ga pokličem še enkrat, da preverim prijavo. Prijava je bila uspešna, sedaj je samo še na tem koliko bova zamudila. Pa še enkrat zazvoni telefon in zopet kliče Frane. Pove veselo novico, da se pričetek prestavi za 15. min, zato naj pohitiva, da še uloviva start. Še vedno je bila gužva na cesti in še vedno se je šofer jezil na voznike, ki so naju ovirali na poti. Na Divači zavijeva z avtoceste in se usmeriva proti Povirju. Še skozi eno vas in na cilju sva. Na sredi vasi pa , kaj drugega kot zapora ceste. Polovica ceste zaprta, na njej največji bager kar jih je, pred njim pa semafor ki je ravno postal rudeč. Če ima človek smolo, se ga drži vseskozi. Pogledoval sem na uro in razmišljal, kako s Kraškim tekom nimam sreče, saj sem se tudi lani nekako lovil in zamujal, pa na koncu ulovil za dlako. Semafor je zamenjal barvo in odbrzela sva naprej. A vožnja je trajala nekam dolgo, vasice pa nikjer. Sva že razmišljala, da sva zgrešila odcep in zavila napačno, ko se je pred nama pojavil parkirni prostor. Še pogled na uro, ki je kazala 17:07.

Po vojaško sva poskakala v copate in odtekla na start, kjer so bili že skoraj vsi za črto. Niti zahvaliti se ni bilo časa vsem , ki so bili vpleteni, da so prestavili start za 15 min, že smo se pognali po progi.

Sama proga precej zanimiva in pa tudi dokaj težka, speljana v nekakšni pentlji. Prvi metri so po asfaltu mimo cerkvice, kjer zavijemo v ožino med hiše in pritečemo do želežniških tirov. Teče se nekaj časa vzporedno z železnico, po tlakovani stezici, nakar je manša vzpetina, kjer se prečka proga. Takoj po prečkanju se zavije levo in se opravi prvi, krajši del pentle, ter se vrne nazaj. V tem delu je polovica makedama in polovica travnatih površin, nakar zopet nazaj po asfaltu. Pa smo zopet v križišču, kjer smo prečkali progo. Tu je postavljena okrepčevalnica, kjer si lahko že drugič postrežeš z vodo, nato pa naprej v hrib. Klanec je kar precej strm in za kak kilometer dolžine. Asfaltne ceste, ki pelje v breg kar noče zmanjkati. Pa se naveličamo ceste in zavijemo v gozd, kjer je celo malce spusta do vasice. Pa ne za dolgo. Ko zapustimo vas zopet klanec in zopet precej strm in dolg, tokrat po makedamu.

Pa mine vse in tudi klanec, ki ga zmanjka ko pridemo zopet v naselje. Tudi tokrat ne za dolgo. Pretečemo nekaj ulic in zavijemo (zopet v breg) na stezico , preko travnika v gozd. Stezica se v gozdu zravna in obrne celo navzdol, nato pa se spremeni v makedam. Še malce doline nato pa zopet gor. Tokrat rahel vzpon in pa ravna cesta vzporedno z tiri, tokrat z druge strani, a v isto smer kakor poprej. Pred sabo vidiš precejšenj del, ki ga je še potrebno preteči. Pred sabo vidiš križišče kjer se zaključi drugi del pentlje in skozi katerega smo že dvakrat pretekli, pa most čez železnico in stezica na drugi strani tirov, po kateri se vračamo nazaj do cilja. Tudi sliši se že napovedovalca v cilju, kateri spremlja prihod v cilj, kar pomeni da do tam ni več daleč. Tudi poznan je že zaključni del, saj je bil tudi začetni. Malce pospeška v zadnjem delu, da slučajno nebi kakšen prehitel po nepotrebnem in že smo v cilju. Tu nas je pričakala kopica navijačev, ki so nas spodbujali v zadnjih metrih in pa seveda okrepčilo. Lahko si izbiral med več vrst sadja, ter vodo ali čajem, vsega pa je bilo na pretek.

V cilju sem se znašel kot 20., čeprav mi ni uspelo prehiteti "moje konkurence", z katerim se nekako boriva vse leto. Dosežen čas podoben kakor prejšnji tek tu v Povirju in sicer 45:24, rezultati pa so pokazali, da to zadostuje za tretje mesto v skupini.

Pa je bilo potrebno počakati na podelitev medalj. V tem času smo pojedli pašto in popili nekaj "primorca", ter držali pesti za žreb praktičnih nagrad. Pri nagradah ni biolo sreče, medalja pa je le bila.

Pred podelitvijo sva se pogovarjala z Edijem, kako noben napovedovalec ne prebere pravilno "matick", ampak nekako spusti tisti C in potem se sliši vse mogoče. Razmišljala sva, kako bo tale napovedovalka prebrala to zadevo in oba sva bila presenečena, saj je dekle pravilno prebrala in naglasila. Ja lepo je bilo to slišat.Pa še lušno dekletce je in se je takoj "ujela" v objektiv.

Pa smo se odpravili proti domu, ali pa ravno ne. No nekaj časa je pot vodila proti domu, nato pa sva zavila v drugo smer in se znašla na dvorišču pri g. Franetu. Ja to je tisti prijazni gospod, ki nama je uredil prijavo in zamik starta, sedaj pa je še natočil poliček terana in narezal panceto, klobaso, sir in kruh. Pa še kaj drugega se je znašlo na mizi, pa se ne sme vsega povedati. Namesto, da bi pogostila midva njega je pogostil on naju. Nama je bilo prav in to navado lahko še obdrži. Ja Frane, hvala za vse in se priporočamo še za drugič.