15. Kraški tek

Povir 11.09.2010

V lepem sobotnem popoldnevu, sva se z Doljakom odpravila proti Povirju, kjer je ŠD Brinj organiziralo 15. Kraški tek. Pričetek teka je bil ob 17:00 in najin izračun je pokazal, da je ravno pravi čas za odhod iz Novega mesta 13:30. In tako je tudi bilo!

Točen kot vedno, (če izuzamemo 2 min zamude) sem parkiral v Novem mestu in stvari premetal v Edijev avto, ki je bil že na štartu za odhod. Kmalu je bilo vse nared za odhod in že sva brzela po avtocesti. Prijeten klepet in čas je tekel kot za stavo. Že sva zavila proti primorski, ko me je zmotila opozorilna tabla za kolono. Spomnil sem se, da me je ata že doma opozoril, na objavo na radiju in sicer za daljšo kolono proti Primorski. Takrat jaz sploh nisem pomislil, da bova na kolono naletela tudi midva in bi bilo mogoče pametno"odriniti" kako minutko popreje.

Da je res gužva, sva videla kaj kmalu, zato sva izbrala prvi izvoz in se napotila po stari cesti. Pa tudi tu ni bilo nič boljše! Kmalu od Brezovice naprej, je tudi tu bila kolona, ob cesti pa oznake za delo na cesti. So kar zanimivi tile naši cestarji. Ko je zapora glavne ceste in to v glavni sezoni, zaprejo še obvozno cesto, da ja nebi kakšen ušel gužvi. Pa izbereva še obvozno cesto obvozne ceste in jo mahneva proti Horjulu. Sam se sicer nebi lotil takšnega obvoza, ker ne poznam poti, Edi pa jo je kar mahnil, kljub slabemu poznavanju. Pa sem vzel v roke avtokarto in ga usmerjal. Slabe ozke ceste, pa še malce makedama in sem pa tja kakšen avto, ki je pred nama lepo počasi vozil. Jaz sem gledal na uro, ki je neusmiljeno drvela proti 17, Edi pa se je jezil na voznike, ki da ne znajo voziti in naju tako ovirajo. Sva imela pravo pravcato dirko.

Vse je kazalo, da bova zamudila, zato sem se spomnil na sotekača Franeta, kateri bi naju lahko prijavil, da nimava ob prihodu še s tem zamude. Vzamem mobitel in kličem, vendar ni bilo odgovora. Ura je bila že 16:30 in verjetno se je že ogreval, pa ni imel več pri sebi telefona. Kar bo pa bo in drviva naprej proti Logatcu, ko zazvoni telefon. Kar malce olajšanja, ko je bilo izpisano Frane na ekranu. Razložim mu situacijo in ga prosim za prijavo, da lahko štartava tudi kako minutko kasneje, ker imamva oba stalne številke. Malce pred Postojno ga pokličem še enkrat, da preverim prijavo. Prijava je bila uspešna, sedaj je samo še na tem koliko bova zamudila. Pa še enkrat zazvoni telefon in zopet kliče Frane. Pove veselo novico, da se pričetek prestavi za 15. min, zato naj pohitiva, da še uloviva start. Še vedno je bila gužva na cesti in še vedno se je šofer jezil na voznike, ki so naju ovirali na poti. Na Divači zavijeva z avtoceste in se usmeriva proti Povirju. Še skozi eno vas in na cilju sva. Na sredi vasi pa , kaj drugega kot zapora ceste. Polovica ceste zaprta, na njej največji bager kar jih je, pred njim pa semafor ki je ravno postal rudeč. Če ima človek smolo, se ga drži vseskozi. Pogledoval sem na uro in razmišljal, kako s Kraškim tekom nimam sreče, saj sem se tudi lani nekako lovil in zamujal, pa na koncu ulovil za dlako. Semafor je zamenjal barvo in odbrzela sva naprej. A vožnja je trajala nekam dolgo, vasice pa nikjer. Sva že razmišljala, da sva zgrešila odcep in zavila napačno, ko se je pred nama pojavil parkirni prostor. Še pogled na uro, ki je kazala 17:07.

Po vojaško sva poskakala v copate in odtekla na start, kjer so bili že skoraj vsi za črto. Niti zahvaliti se ni bilo časa vsem , ki so bili vpleteni, da so prestavili start za 15 min, že smo se pognali po progi.

Sama proga precej zanimiva in pa tudi dokaj težka, speljana v nekakšni pentlji. Prvi metri so po asfaltu mimo cerkvice, kjer zavijemo v ožino med hiše in pritečemo do želežniških tirov. Teče se nekaj časa vzporedno z železnico, po tlakovani stezici, nakar je manša vzpetina, kjer se prečka proga. Takoj po prečkanju se zavije levo in se opravi prvi, krajši del pentle, ter se vrne nazaj. V tem delu je polovica makedama in polovica travnatih površin, nakar zopet nazaj po asfaltu. Pa smo zopet v križišču, kjer smo prečkali progo. Tu je postavljena okrepčevalnica, kjer si lahko že drugič postrežeš z vodo, nato pa naprej v hrib. Klanec je kar precej strm in za kak kilometer dolžine. Asfaltne ceste, ki pelje v breg kar noče zmanjkati. Pa se naveličamo ceste in zavijemo v gozd, kjer je celo malce spusta do vasice. Pa ne za dolgo. Ko zapustimo vas zopet klanec in zopet precej strm in dolg, tokrat po makedamu.

Pa mine vse in tudi klanec, ki ga zmanjka ko pridemo zopet v naselje. Tudi tokrat ne za dolgo. Pretečemo nekaj ulic in zavijemo (zopet v breg) na stezico , preko travnika v gozd. Stezica se v gozdu zravna in obrne celo navzdol, nato pa se spremeni v makedam. Še malce doline nato pa zopet gor. Tokrat rahel vzpon in pa ravna cesta vzporedno z tiri, tokrat z druge strani, a v isto smer kakor poprej. Pred sabo vidiš precejšenj del, ki ga je še potrebno preteči. Pred sabo vidiš križišče kjer se zaključi drugi del pentlje in skozi katerega smo že dvakrat pretekli, pa most čez železnico in stezica na drugi strani tirov, po kateri se vračamo nazaj do cilja. Tudi sliši se že napovedovalca v cilju, kateri spremlja prihod v cilj, kar pomeni da do tam ni več daleč. Tudi poznan je že zaključni del, saj je bil tudi začetni. Malce pospeška v zadnjem delu, da slučajno nebi kakšen prehitel po nepotrebnem in že smo v cilju. Tu nas je pričakala kopica navijačev, ki so nas spodbujali v zadnjih metrih in pa seveda okrepčilo. Lahko si izbiral med več vrst sadja, ter vodo ali čajem, vsega pa je bilo na pretek.

V cilju sem se znašel kot 20., čeprav mi ni uspelo prehiteti "moje konkurence", z katerim se nekako boriva vse leto. Dosežen čas podoben kakor prejšnji tek tu v Povirju in sicer 45:24, rezultati pa so pokazali, da to zadostuje za tretje mesto v skupini.

Pa je bilo potrebno počakati na podelitev medalj. V tem času smo pojedli pašto in popili nekaj "primorca", ter držali pesti za žreb praktičnih nagrad. Pri nagradah ni biolo sreče, medalja pa je le bila.

Pred podelitvijo sva se pogovarjala z Edijem, kako noben napovedovalec ne prebere pravilno "matick", ampak nekako spusti tisti C in potem se sliši vse mogoče. Razmišljala sva, kako bo tale napovedovalka prebrala to zadevo in oba sva bila presenečena, saj je dekle pravilno prebrala in naglasila. Ja lepo je bilo to slišat.Pa še lušno dekletce je in se je takoj "ujela" v objektiv.

Pa smo se odpravili proti domu, ali pa ravno ne. No nekaj časa je pot vodila proti domu, nato pa sva zavila v drugo smer in se znašla na dvorišču pri g. Franetu. Ja to je tisti prijazni gospod, ki nama je uredil prijavo in zamik starta, sedaj pa je še natočil poliček terana in narezal panceto, klobaso, sir in kruh. Pa še kaj drugega se je znašlo na mizi, pa se ne sme vsega povedati. Namesto, da bi pogostila midva njega je pogostil on naju. Nama je bilo prav in to navado lahko še obdrži. Ja Frane, hvala za vse in se priporočamo še za drugič.