Kutina-Voloder

25/09/2010 Voloder

Sobota je bila zopet tisti dan, ko smo se z g. Doljakom napotila na obisk sosedovih. Primorski teki so nekako spravljeni pod streho in kar nekaj manjka, zato pa ravno prav pride kak tek takole na sosednjem Hrvaškem.

Kar zgodaj se je bilo potrebno odpraviti v meglen in deževen dan, da bi pravočasno prispela na cilj. Pot naju je vodila proti Obrežju in v Slovenski vasi sva prestopila državno mejo.Nadaljevala sva v smeri Kutine,najin cilj pa je bil Voloder. Tu je bilo skozi cel vikend kar pestro dogajanje, saj so imeli podobno prireditev kakor je pri nas vinska vigred. Dani veseli, so zapisali in takšni so tudi bili, klub slabemu vremenu. Malce zgodaj sva prišla, ker sva si vse vzela z malce rezerve in naletela na prazno mesto. No prazno v smislu dogajanja, saj je bilo pravo mrtvilo, le smetarji so bili v polnem teku in odnašali kar je ostalo od petkove fešte. Tudi nekaj organizatorjev se je vrtelo po prizorišču, vendar so bili še vsi "mačkasti" in niti niso še vedeli kaj in kako.

Parkirala sva in se z marelo odpravila na prijavno mesto. Prijavo sem opravil že preko spleta, sedaj sva samo potrdila udeležbo in plačala štartnino. Ker sva bila med prvimi sva lahko izbirala številke. Doljak je izbral srečno 13, jaz pa 19. (nevem ali je bila srečna ali nesrečna, nekje vmes) Kmalu smo bili vsi nared za tek in že smo čakali na prevoz, da nas prepeljejo na start. Pričetek teka je bil namreč v 13 km odaljeni Kutini in tja so nas prepeljali z mini busom in gasilskim kombijem. Čeprav nas je bilo le 37 tekačev, je bila kar gužva za prevoz, saj se nas je v kombiju stiskalo 12 tekačev. Glavno je da smo prispeli na cilj, oziroma na start, kjer smo imeli se kakih 15 min. za ogrevanje. Pripravljeni so bili tudi policisti, ki so zaprli cesto in nas spremljali po celotni progi.

Malce pred startom je pričel rahlo padati dež, a kljub temu se je mala skupina zapodila na pot. Start je bil v središču Kutine, nakar se je teklo kakih 50 m do prvega križišča, kjer se je zavilo na desno in ravno do cilja. Nič kaj prijeten tek, ko vidiš pred sabo 2 km proge v čisti ravnini in kolikor pretečeš, za toliko se ti podaljša naprej. Kar nekako neskončne ravne ceste, ob kateri so na vsaki strani razporejene hiše. Kar malce smešne vasice, ko je celotna vas ena sama in edina ulica, vas pa dolga 4 km.

In po tej neskončni ulici se je raztegnila kača tekačev. Kar nekako hitro se nas je petorica odcepila od ostale množice in jih nekako v svojem tempu puščali za sabo. Toda kmalu se je tudi naša skupina raztegnila, ali pa bolje rečeno jaz sem pričel zaostajat, medtem ko so ostali štirje nekako v skupini nadaljevali. Očitno nisem izbral pravih "zajcev", ali pač. Od petega kilometra, ko sem pričel zaostajat, pa do desetega sem pridelal kakih 500 m zaostanka, tako da tekačev pred sabo skoraj nisem videl, ker je cesta postala malce bolj vijugasta. Pa tudi nekih zasledovalcev nisem imel, saj je bila praznina tudi za mano. Še sreča da ni bilo kam za zgrešit, ko sem tako osamljen tekel . Nekje na 10 km so ponehale padavine, jaz pa sem malce "ponehal" kaka dva km pred koncem. Daleč pred mano ni bilo nikogar da bi ga lovil, za mano pa tudi daleč nikogar in zakaj bi potem "tiščal" na vse pretege.

Zadnji kilometer pa je bil kar hitro pretečen, pa ne da bi tako hitro tekel ampak je bil verjetno malce krajši od ostalih. Kakor koli že, v cilj sem prispel po dobrih 50. min, ali točno 50.01 min. Po skupinah tukaj nismo bili razvrščeni ampak je bila samo ena skupina in to absolutna, v kateri pa sem zasedel 5. mesto. Tudi Doljak je pritekel kmalu za mano in sicer s časom 1,03,37 .

Tek je minil dokaj hitro, nato pa je bilo vse skupaj zeloooooooo razvlečeno. Verjetno zato, da bi ostali čim dalj časa v mestu in kaj zapravili za njihovo ponudbo. Pa sva se malce sprehodila med stojnicami.

Kar smo mi tekli, se je maeto precej prebudilo in dogajanje je bilo v polnem teku. Stojnice so ponujale razno razne "krame", gostinci so pekli in ponujali od odojka, jagenčka, klobas, pa čevapčiče in pleskavice,..... Le pečica za peko vola je bila še nedotaknjena. So rekli, da jo bodo zagnali ob 18:00, ko bojo nataknili na kol vola. Pa največji šotor je bil tudi še slabo obiskan in je bolj ko ne prazen sameval. Pripravljali pa so tribuno za podelitev pokalov najboljšim trem, oziroma najboljšim šestim in kmalu je bila nared.
Medtem ko smo čakali na podelitev, smo mi še malce pomalcali in popili. So kar malce preveč pripravili, saj je vsega ostalo še za eno tolikšno skupino, v ponudbi pa je bilo tudi vse vrste pijače in kolikor je lahko kateri popil.

Potem pa je sledila podelitev pokalov najboljšim trem moškim, najboljšim trem ženskam, ter najmlajšemu in najstarejšemu udeležencu.
In ker je bilo vola predolgo za čakati in bi potem zamudila naslednji tek v Šentvidu, sva jo mahnila proti domum saj naju je čakalo kar nekaj vožnje.