16. tek Veronike Deseniške

29. 08 2010 pa je bila za tekače v Dolenskem pokalu najdaljša preiskušnja. Odpravili smo se na Breg pri Kočevju, kjer je že 16. potekal tek Veronike Deseniške. Kot je že v navadi v zadnjem času, sem se tja napotil sam, saj so vsi klubski kolegi in kolegice bili ta dan polni drugih obveznosti.

Kar precej zgodaj sem prispel, a je klub temu bilo že zelo živahno.

Imeli smo možnost izbire dveh dolžin proge, 21 km in 10 km, vendar le ena je štela za točke v Dolenskem pokalu.To je bila seveda daljša preizkušnja in zakaj bi potem tekel krajšo. Malce sem se pogovarjal z tekači, ki so precej bolj izkušeni in pripravljeni za takšne razdalje, kako bojo tekli in v kolikšnem času nameravajo preteči progo. Hotel sem najti nekje meni primernega tekača, da bi z njim poskušal preteči progo in ga izkoristiti za "zajca", vendar ni noben hotel izdati ciljev in taktike. Tako sem si moral narediti svoj plan, čeprav si ga sploh nisem naredil in je bil moj glavnio plan teči brez plana. (zakomplicirana zadeva, kar je čisto meni podobno)

Ura se je hitro pomikala in napočil je čas ko se je bilo potrebno odločiti, ali se skrijem med sončnice, pa v jok,

ali pa se postavim za črto pa v tek. No zmagala je seveda druga in kmalu smo čakali znak za začetek dirke.

In tek se je pričel. Seveda sem se ves čas držal svojega plana in nisem od njega odstopal niti malo. Začel sem bol v ospredju kakor vedno in malce prehitro, kar je za mene že nekako značilno. Takoj na začetku je rahel kratek klanec in nato zavoj v desno, ter se nadaljuje nekako po ravnini. Kmalu sem si našel "zajca" in ne samo enega temveč kar dva. Mare in Jaka sta tekla nekako skupaj in pripel semse še jaz za njima, čeprav sem vedel, da tempa ne bom mogel dolgo držati. Pričel sem teči malce drugače in to je po prstih, če tudi ni to ravno primerno za tekmo, ker nisem navajen te tehnike. Sem kar nekako pričel teči in zdelo se mi je da lažje tečem in hitreje kakor na celo stopalo.

Asfalt je zamenjal makedam in poti so se razšle. Razšle so se namreč tekačem na 10 km in tistim na 21 km. Mi na daljši razdalji smo zavili levo, medtem ko so krajši tekli naravnost. Rahli dolgi klanci in rahli dolgi spusti in pa kilometri ki so počasi ostajali za nami. (ampak res počasi) Še vedno sem se trudil da lovim "zajca", čeprav z veliko težavo. Pričele so me boleti mišice, zaradi drugačnega načina teka. Zavedal sem se, da tako ne bom zdržal do konca in bo treba nazaj na utečeni način. Ko pa sem se spustil na celotno stopalo, sem pričel zaostajati, saj sem bil očitno počasnejši. Pa sem spet dvignil na prste in držal naprej. Malce pred obratom, nekje na 8. km, pa sem le popustil, spustil "zajca" naprej in pričel teči po utečeni metodi. kmalu po obratu, pa me dohiti Sajetov Polde in me prične spodbujati in vleči naprej. Pa sem poskušal z njim v "štih". nekaj časa je šlo, toda tudi ne za dolgo. Nekje na dvanajstem kilometru sem pričel malce zaostajat in na trinajstem sem ga izpustil in šel zopet svoj tempo. Tu smo se priključili nazaj na 10 km. dolgo progo in ko sem tako pričakoval oznako 14. km, sem naletel na oznako 3. km. Me je kar malce pošla volja. Tako dolgo tečem, noge me že bolijo, pa šele trije kilometri. No kmalu je prišla tudi oznaka za 14. km.

Tu sem potem tekel nekako osamljeno, saj ni bilo daleč za mano nikogar in tudi tisti spredaj so se precej odaljili. Vseeno me je vsake toliko kakšen dohitel in tudi prehitel. Poskušal sem njegov tempo a so bili vsi prehitri, ali pa jaz premalo vztrajen. Pa je prišlo še eno obračališče. Od tu do cilja je bilo le še slabe tri km. Kmalu me je prehitel Bešo in mi dal volje za nadaljevanje. Sem si rekel >tale bo pravi, držati ga in nobenega več spustiti naprej< . In tako je tudi bilo. V cilj sva pritekla eden za drugim in bila dovolj hitra, da naju ni nobeden več prehitel.

V cilju sem bil kar zadovoljen. Solidna uvrstitev, čas pa tudi. Ni bil moj najboljši čas na razdalji 21 km, kakor tudi ne najslabši. Nekje vmes, kar je zame zelo zadovoljivo. Ura je pokazala 1:28:20, kar je pomenilo 20. mesto absolutno in 5. mesto v skupini.

Sledila je prava pogostitev in podelitev medalj.

Poleg malice so dekleta in žene pripravile ogromno količino raznoraznih peciv, ki so jih delile med tekači. Vsi smo se jih že prenajedli, pa jih še vedno ni zmanjkalo in so bili pladnji še kar polni.

Polno pa je bilo tudi nagrad, ki so jih žrebali med tekači. No tokrat jaz nisem imel sreče in bi prišel med nagrajence, je pa zato prišla glavna nagrada, ki je bila izžrebana čisto na koncu v prave roke. Nagrado je namreč prejel najbolj zasluženi mož, da so teki Dolenske taki kakeršni so in da sploh so. Ta gospod je Doljak Edvard, kateri je tudi mene "zvlekel" na ogromno tekov in čestitke tudi z moje strani, pa še čim več lepih tekov.