9. tek na Tabor

Sežana 28.08. 2010.

Tudi Primorski teki se nadaljujejo po dvomesečnem dopustu in seveda ne gre brez Dolenčkov.

Pred sedmo uro zjutraj sem bil že pri Doljaku, kateri je bil pripravljen in me je čakal.Sedel je v avto in odpeljala sva se še po Petra, vsi skupaj pa smo se odpeljali do Pavleta. Malce kroženja po Novem mestu smo si privoščili za "fruštek", ampak drugače se ne moremo zbrati na kup. Pavle nas je že čakal z avtom pripravljenim za odhod. Parkiral sem avto na prosto mesto, premetali smo torbe v Pavletovega in že smo odbrzeli. Med potjo smo načeli pogovor z precej zanimivo temo, v kateri je čisto vsak imel svoje poglede in pomisleke. Je bilo kar zanimivo in kot bi mignil smo se znašli v Sežani.

Dež, ki nas je pral kar doberšen del poti, je ostal nekje za nami, vendar je kazalo da se bo tudi tu ulilo vsak čas. Na hitro smo se prijavili in "molili", da bi vreme zdržalo brez dežja. Pa nas ni ravno ubogalo.

Čas je počasi mineval in z vsem se je nekako hitelo, kakor da bežimo pred dežjem. Postavili smo se na start, kjer sta nas nagovorila organizator in pa pooblaščenec župana.

Sledil je še spust golobov pismonoš, nato pa smo se zapodili po 7,2 km dolgi poti.

V začetku malce gužve in nekaj ovinkov, nato pa ozka makedamska cesta, ki vodi proti Taboru. Tabor to je manši hribček takoj za mestom Sežana in ta hribček je bilo potrebno preteči. Tekli pa nismo naravnost na hrib, ampak smo ga najprej obtekli na drugo stran in šele nato gor. Ko smo zavili v hrib se je makedam spremenil v gorsko stezo, na kateri je polno kamenja in drevesnih korenin. Verjetno smo tekli tako počasi, da je nebo pričelo jokati, mi pa smo še bolj upočasnili. Upočasnili smo zaradi strmine, ki smo jo premagovali in pa tudi zaradi dežja ki je močil kamenje, katero pa je postalo precej spolsko in nevarno. Tudi spust po drugi strani ni bil nič kaj prijeten. Tudi na drugi strani precejšnja strmina, polna korenin in pa stopnic, kar pa je po dežju tudi precej spolsko.

Pa smo bili zopet na makedamu. Sprva malce navzgor pa rahel spust in pa zopet precejšenj klanec. Ko je bil klanec premagan smo bili na že znani poti, saj smo po njej tekli že proti hribu. Ostala sta še dobra dva kilometra, od tega polovica rahlega spusta, druga polovica pa rahlega vzpona. Ko smo se bližali cilju, je tudi že dež ponehal, v cilju pa so se ustavile ure.

In kaj so pokazale? Moja se je ustavila na 33,31 min, kar je pomenilo 14. mesto absolutno in pa 3. mesto v skupini. Škoda le da je ostal fotoaparat doma in nisem mogel narediti nobene fotografije. No medaljo lahko slikam tudi doma, na stopničkah pa žal ne.

V cilju je še vreme poskrbelo za tuš, organizator pa za malico in nagrade. Za pijačo pa je poskrbel tekaški kolega Frane, ki nas je tudi popeljal med stojnice. Ja ta dan je občinski praznik in slavi se na veliko po celem mestu. Ta dan so ulice so zaprte za ves promet, na njih pa se odvijajo razni kulturni in zabavni dogodki. Na stojnicah se da videti in kupiti vse mogoče izdelke in pridelke. Mi smo kazali največje zanimanje za rastavo starodobnikov, tako avtomobilov kakor tudi motorjev tovarne Tomos (bi se kar ob tla metal, ker nisem vzel fotoaparata) in pa seveda pridelkov vinarjev. (vsaj midva z Franetom) Ja Teran je bil kar dober, pa Teranov liker tudi.

Kaj dosti pa se nismo zadrževali, saj nas je preganjal dež. Nekaj časa smo se stiskali pod nadstreški, potem pa smo se odpeljali domov.