5. Bučenski tek

Bučka 23.04.2011


V lepem sobotnem jutru, sva se na pot proti Bučki podala jaz in Sebastjan. Športno društvo Bučka, je organiziralo že 5. Bučenski tek in udeležba je bila skoraj obvezna.
Nekajkrat sem se že peljal v teh krajih, toda kje bi naj bil ta tek, nisem niti približno vedel. Tudi Sebastjan ni še tekel tega teka, zato vse kar sva o njem vedela, sva slišala od Doljaka in Pavleta. No in še predno sva prispela do Bučke, že je bil smerokaz za tek. Zavilo se je desno proti Štritu in po nekaj minutah vožnje smo prispela na mesto dogajanja.
Prispela sva med prvimi, organizator pa je še pridno "spravljal stvari pod streho", da se je vse nemoteno odvijalo.


Kmalu se nas je kar nekaj nabralo in napolnili smo prijavno mesto, kjer smo za samo 2 e prejeli štartno številko. Dobro razpoloženje, smeh, zabava, vsega je bilo že takoj na pretek. Tudi harmonika se je oglasila, tokrat za otvoritev teka v rokah Poldeta Sajeta.
Čas pa je kar hitro tekel in treba je bilo najti tekaško opremo, ter se ogreti. Našli smo tudi osebo, ki je poprijela za fotoaparat, da je nastalo kar nekaj prijetnih fotografij. Ja hvala lepa gospa Vida, se priporočamo za še kdaj.



No za začetek smo na eno slikco ujeli tudi Vido, da se bo vedelo da je bila tudi ona udeležena.




Čeprav je bilo kar nekaj tekačev oranžnih, so Maticki vseeno nekako izstopali. Mogoče smo bili najlepši, najbolj glasni, najbolj norčavi, naj.... Tisti ki smo bili tam že vemo.
Organizator se je zelo potrudil na vseh področjih in pripravil tudi skupinsko ogrevanje.


In potem je bilo časa le še toliko, da si nastavimo časovne stroje,


ter se pripravimo za start. No medtem je tudi že prvi zdirjal skozi cilj. Ja toda saj se še ni začelo!..... Aha tale ni pravi in ne sodi v tekaške vrste.

In ko je traktor odbrzel v svojo smer, smo jo mi ubrali po svoje. Ampak ne prav po svoje. Smer in cilj je bil isti, le hitrost teka je bila različna.

Proga je tu na Bučki odlična. Skoraj v celoti ravninska, z majhnim klancem gor pa dol in pa vse po makedamu. (skoraj vse, za spoznanje je asfalta) Najprej ravnina, pa nadvoz avtoceste do neke kmetije, kjer se naredi obrat in jo uberemo nazaj na pol poti. Tu se obrnemo desno v blagi klanec, na vrhu katerega zopet zavoj desno. Tu je nato še malce klanca in vseskozi levi ovinek po gozdni stezici. Zopet nazaj na cesto in levi ovinek, pa nazaj v dolino. S tem zavojem smo obkrožili jezero, ki se nahaja skoraj na vrhu hriba. Spust se konča na isti cesti, kjer se je pričel vzpon in sedaj samo še ravninski del poti nazaj v cilj. Vseskozi sem se nekako trudil držati isti tempo, le zadnji del poti sem malce popustil. Pred mano ni bilo nobenega, ki bi ga lahko lovil, pa tudi za mano ni bilo kakih dvesto metrov nikogar. In zakaj bi potem pritiskal? No malce sem pospešil v zadnjih metrih, toliko bolj za publiko in bil sem v cilju.

V cilju me je že čakal Puš, ki je bil tudi edini že v cilju na dolgi progi. Se pravi da sem pritekel absolutno kot drugi, kar je do sedaj moj največji uspeh. (mislim da takšno uvrstitev ne bom nikoli več pritekel) Ker je bilo malo udeležencev teka, smo bili v cilju kar hitro vsi.
V cilju je čakalo tudi okrepčilo. Voda iz Bučenskega izvira in pa sadje, za tiste bolj zahtevne pa je poskrbel "šank". Seveda se je kmalu oglasila tudi harmonika in za uspeh je bilo potrebno nazdraviti.


Kaj dosti več pa ni bilo časa, saj so bili rezultati ena dva izpisani. Samo še ena gasilska za vse tekače

in pa za muzikanta poleg pokalov in medalj.

Nato smo odložili harmoniko, pesem se je izgubila in spregovoril je organizator. Sledilo je podeljevanje pokalov in medalj. Začeli so z krajšo progo in nato še z daljšo. Na daljši je bila enotna skupina za vse udeleženke nežnejšega spola, možakarji pa smo se delili v dve skupini. Prva je bila do 35 let, kjer je zasedel 1. mesto in tudi kot absolutni zmagovalec Puš Sebastjan.

Tudi v skupini nad 35 let smo imeli svojega predstavnika na stopničkah. Kot drugi je v cilj pritekel Stanislav Kralj in tako zmagal v skupini 35 in več.

Nato je sledila še "gasilska" za vse dobitnike medalj. (nekaj jih je uletelo drugih)

Pa še malce poigravanja, norčij in podobnega.

Skratka lep tek, lep dan, odlična družba in sploh vse odlično. Potekal je tudi dogovor med "atom" tekov za Dolenjski pokal Doljak Edvardom in organizatorjem teka, da naslednje leto se spelje tek pod okrilje tekov za pokal Dolenjske. Upajmo da bo pogovor obrodil sadove.

Mi pa smo se podali na obisk. In kam? Povabil nas je Pavle Balabanič na svoj "ranč", ki je nedaleč stran od ciljnega prostora.

Nekateri so si ogledali njegov sadovnjak, ki je kar precejšenj z velikim številom sadnega drevja vseh vrst,
Nekateri so raje počivali,

Pa harmonika se je oglasila, nekateri bi radi zaplesali,
in še marsi kaj.Bili smo tudi odlično postreženi, saj je gospodinja pripravila ooooooooogromno vsega. Smo imeli tam kar celo kosilo, pa slaščic kolikor se ti jih srce poželi, pijač vseh vrst in v neskončnih količinah, pa še bi lahko našteval.

Skratka prava veselica. Sploh ne vem kako se bomo mi tole odolžili našemu gostitelju. Smo se kar zadržali nekaj časa, ko so pa nam tako lepo stregli z vseh strani.Že ko smo se odločili da gremo, se je klepet še kar nadaljeval.

Se je kar našel spet eden z raznimi vprašanji, pa smo ga spet en liter.

Pa malce muzike, nekaj smo tudi zapeli,(vsaj probali smo)
na koncu pa še ena "gasilska", če pa nas kar ni bilo volje da bi odšli.

No ampak vsega lepega je enkrat konec, za goste pa že tako pravijo na oni strani gorjancev da, "vsakega gosta pola sata dosta" mi pa smo bili že precej več in čas je že bil, da se pospravimo domov.

Pavle hvala lepa, ob priliki vrnemo!