Obisk!

Petek 24.09.2010

Tale zgodba pa se je pričela veliko pred navedenim datumom. Nekje spomladi je namreč padla ideja, da obiščem sponzorja in to tako, da pritečem do njega.Ja je že kar minilo nekaj časa,od takrat, ko sva se pričela dogovarjati z Mojco Badovinac, vodjo podjetja MOBA. Podjetje ima svoj sedež v Semiču in je od mene oddaljeno cca 20 km. Usklajevala sva termine tako dolgo, da je prišla jesen, ko se je le našel dan obiska.

Dopoldan je bilo potrebnih kar nekaj klicev, da je bilo vse dogovorjena za izvedbo obiska in pripravljen na odhod. Ker pa bi bila pot še nazaj predolga, je bila potrebna spremljevalna ekipa, ki poskrbi za prevoz nazaj in naredi kako zanimivo fotografijo. To delo sta prevzela Matej in Peter.Kanček dobre volje, avto in fotoaparat (sta imela kar ene tri) in že sta bila pripravljena za na pot. V avto sem dal nekaj pijače, da ni bilo potrebno nositi s seboj in pa obleko za preobleči po teku in skoraj smo že bili nared za odhod. Malce me je grabila lenoba, verjetno zato ker sem se preveč najedel in me je še malce tiščalo v želodcu. Po prvih korakih ogrevanja je izginila tudi lenoba in že sem krenil na pot. Zajčji vrh je bil kmalu za mano in tudi klanci skozi Dolž.So kar nekako ostajali kilometri za mano skozi vas Vrhe,pa mimo Iglenika do priljučka na malce bolj prometno cesto pri Cerovcu. Pa ne samo promet, tu me je čakal tudi vzpon do najvišje točke, katero je bilo poterebno premagati.Na vrhu sem naredil manjši postanek, za požirek vode in že sem odhitel dalje. Od tu do cilja, pa je sledil samo spust, z izjemo dveh manših hribčkov. Sprva malce strmejše do Jugorja, kjer je stal tudi prvi smerokaz za Semič, ki je kazal da sem na pravi poti.Naprej je zopet manj prometna cesta, saj srečaš le tu pa tam kakšen avtomobil, sicer pa sam in cesta pod copati. Prav prijetno je takole teči, ko te ne preganja čas. Ni potrebno pogledovati na uro in razmišljati kakšen čas bo dosežen, lahko se oziraš na pokrajino in opazuješ kako jo češe jesen.Le nekajkrat me je pot vodila v te kraje, pa še to vednop z avtom, ko samo drviš mimo in ni časa za poglede okoli sebe. Sedaj pa ga je bilo na pretek in lahko sem se ogledoval po mili volji. Vseeno je čas kar hitro tekel in že sem bil čisto blizu cilja.Že nekaj časa sem lahko metal pogled na Semiško goro, kjer je zorelo grozdje, kmalu pa se je pred menoj pojavilo tudi samo mesto. Tekel sem le mimo nekaj hiš, nato pa zavil v obrtno cono, kjer je bil tudi moj cilj. Kmalu se je na desni strani pojavila velika hala, last podjetja Moba. Tja se je ravno pripeljal kamijon z robo in sem se kar malce gužval, da sem prispel na dvorišče.Tek je bil zaključen po slabih dveh urah in pretečenih malce pod 20 km. Časovno se je izšlo, kakor sem načrtoval, le da je bilo nekaj kilometrov manj, kakor sem od prilike izračunal.



V podjetju Moba, kjer se ukvarjajo pretežno z izdelavo posteljnih vložkov so nas prijazno sprejeli. Klub obilici dela, so si vzeli čas za kratek klepet, pokazali pa so tudi del proizvodnje.
Prijetno je bilo poklepetati in pa seveda tudi teči na taki krasni lokaciji. Verjetno se bom za tek v te kraje še odločil, ko bom treniral dalše proge in bom pretekel v obe strani.

Na koncu naj se še zahvalim podjetju Moba za sprejem, postrežbo in seveda za podporo klubu MATICK. Hvala lepa in čimveč poslovnih uspehov, mi pa se bomo trudili za čim boljše rezultate.
Ker se je nabralo kar nekaj slikc in krajših filmov, je Barbi sestavila luškan filemček in naprošam, da TUKAJ pripne povezavo za ogled. (jaz ne obvladam te tehnike, me je cajt povozu) In hvala lepa snemalcema in Barbari za sestavo filma.


Evo, Barbara je razumela namig, prišla na obisk in tukaj imate na ogled zanimiv filmček o tem podvigu. :)